Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera V soboto in na spletni strani Večera v soboto, 8. novembra 2025, pod naslovom (OBRAZI) Faleminderit, Lea dhe Toni Cahunek*: Pogovoriti se moramo o otrocih s Kosova v Sloveniji. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo drugega od treh delov ponatisa. Preberite tudi prvi del pod naslovom [Obrazi 56./1.] Lea in Toni Cahunek, idealen tandem za film o otrocih s Kosova (11. novembra 2025). Zadnji del sledi v nedeljo.

Novi sošolci so tako rekoč družinski film. Prvič zato, ker govori o albanskih družinah, in drugič, ker sta ga posnela brat in sestra. Sorodni duši. To rata, če združita moči in znanje režiser dokumentarist in socialna pegagoginja.

Statistika

Marko Crnkovič: Zakaj se je ravno v Kranj priselilo toliko Albancev? Saj jih je tudi drugje veliko, ampak Kranj je bil zanje očitno še posebej magnet? Je to to, da je najprej prišlo veliko, potem pa še ostali za njimi?

Toni Cahunek: Jaz bi rekel, da je to razlog.

Lea Cahunek: Po zadnjih podatkih SURS iz januarja 2025 … Pri Albancih gre res za verižno priseljevanje. Pride eden, za njim pa prihajajo drugi. Povezovanje diaspore je pomemben dejavnik. Ne gre za teorijo zarote, kot pravijo nekateri.

Toni: Ko sem bil v Prištini, sem šel na slovensko ambasado. Pred vhodom je bilo kakih dvesto ljudi in vsi so se pogovarjali: Postojna? Kranj? Odločali so se, kam naj grejo, ker nekoga tam že imajo. In ko sem povedal, da snemam film o priseljencih s Kosova, sem bil takoj sprejet. In ko sem rekel, da sem iz Kranja, me je takoj obstopilo deset ljudi, ki so hoteli nekaj izvedeti o Kranju. To je res verižna reakcija. Kje v Sloveniji je najlaže dobiti delovno dovoljenje. Očitno je bil Kranj nekoč res destinacija, za katero se je vedelo, da je mogoče na upravni enoti z manj problemov urediti vse papirje. Zato je v Kranju, Izoli, Postojni, Celju več albanske populacije kot v drugih mestih.

MC: Je to odvisno od lokalnih oblasti?

Toni: Malo že. To je bilo v obdobju župana Mohorja Bogataja (1998–2006, 2010–2014), ki so ga obtoževali, da novači Albance in celo organizira avtobuse, da lažje prihajajo s Kosova. Kar seveda ni bilo res. Vedelo se je, da če boš prišel s Kosova, boš na kranjski upravni enoti lahko uredil vse papirje. Upravna enota pa seveda spada pod državo, ne pod mestno občino. In to je v Kranju problem. Ke sta upravna enota in občina na istem naslovu, je MOK recimo prestavila svoj glavni vhod za vogal, ker je pred zgradbo vedno bilo veliko Albancev, ki so čakali pred UE. MOK vedno poudarja: mi nismo UE, to je problem države. Nismo mi tisti, ki so pripeljali Albance, to je država naredila.

Lea: V ozadju je pa tudi to, da najprej pride moški, ki dobi delo, čez nekaj let pa še ženska in otroci, da se družina združi. Ker so neizobraženi, poprimejo za fizična dela, zato prihajajo tja, kjer je veliko takih podjetij. Recimo v Slovenski Bistrici je veliko podjetij, ki so močna področju gradbeništva, zato jih tudi tja prihaja veliko. Delež priseljencev iz republik bivše Jugoslavije je tam nizek, s Kosova pa visok.

MC: Sklepam, da so Albanci pridni. Mislim, delavni.

Lea: Moški veljajo za zelo pridne. Po raziskavi, ki sem jo delala za disertacijo — pa tudi po podatkih SURS —, so moški skoraj vsi zaposleni. Ženske pa ne. Ženska včasih izplavajo na površje, vendar zaradi teh predsodkov kažemo s prstom na njih, da so krive za neuspešnost otrok v šolah. Pa da ne znajo jezika. Moški del Albancev je neviden. Od jutra do večera so na gradbiščih, če tako stereotipno gledamo. Matere pa so vidne. Vidimo jih v na ulicah, tudi že v predmestjih. Albanke so tiste, ki grejo ljudem na živce, ker jih vidijo. Pa ker ne prihajajo v šolo in ker ne pomagajo otrokom.

MC: Veliko jih je doma, ne?

Lea: Veliko jih je doma. Ampak manj kot na Kosovu. Ko pridejo v Slovenijo, se jih več zaposluje kot na Kosovu. Tam je zaposlenih okrog dvajset odstokov, tukaj pa okrog štirideset.

Toni: Ta družinska dinamika se tu zelo spremeni. Pogosto rečejo, da ena plača ni dovolj.

Lea: Ženske skrbijo za starše in otroke. Ko pridejo v Slovenijo, pa njihovih starejših ni, ker so ostali na Kosovu, otroci pa hodijo v vrtec. Ta trend se sicer počasi spreminja, ker jih mnogi dajo v vrtec šele pri petih letih, češ, eno leto pred bo pa ja dovolj, da se naučijo jezika. Kar se seveda ne zgodi. To ni dovolj. Ko skratka dajo otroke v vrtec — zelo redko v jaslice, pri enem letu, ponavadi šele pri treh —, pa se le zaposlijo. Obstaja trend zaposlovanja Albank. Jih je pa zelo malo, ki bi se dodatno izobraževale. V primerjavi s priseljenkami iz republik nekdanje Jugoslavije so Albanke najnižje izobražene. S Kosova odhajajo manj izobraženi. Izobraženi ostajajo. Petdeset odstotkov prebivalstva ima srednjo šolo, petindvajset osnovno, petnajst pa nedokončano osnovno šolo. 

Toni: Na Kosovu?

Lea: Ne, med Albanci v Sloveniji. Takšna je slika. In ta pogled v Sloveniji manjka. Nihče si ne predstavlja, kdo oni sploh so. Albance imamo za eno od skupin priseljencev iz bivše Jugoslavije. Ti se vključujejo. Če jih seciramo po kriteriju, odkod prihajajo, pa vidimo, da so Albanci oz. Albanke nižje izobraženi in da se manj vključujejo. Tudi njihova samoocena znanja slovenščine je bistveno nižja, ker pač gre za neslovanski jezik. S priseljenci iz Makedonije vred, med katerimi je veliko Albancev.

MC: Je figura matere pomembna v albanski kulturi?

Lea: Zagotovo.

Toni: Zanimivo, da sem si jaz albansko družbo predstavljal zelo partiarhalno, ampak ko jo pobliže spoznaš, je vloga ženske tako v družini kot v družbi precej pomembnejša. (Evi:) Ampak to boš ti bolje vedela.

Lea: Navidez je večja. Ženske so tiste, ki bi naj skrbele za vzgojo, ampak raziskave kažejo, da je še vedno moški tisti, ki ima zadnjo besedo. Vsaj raziskave na Kosovu, v Sloveniji jih še nimamo. Kaj bo otrok študiral, ali bo sploh študiral. Sinovom večkrat plačajo terciarno izobrazbo kot pa hčerkam. Ženske so vsekakor prisotne, ne vem pa točno, kakšna je njihova realna vloga.

Toni: Če albanske matere vprašaš, kako pomagajo otrokom, ki hodijo v šolo, pogosto rečejo, da jih spremljajo v šolo in jim nosijo torbo. Njihova pričakovanja, kaj naj mati naredi za otroka, so zelo drugačna. Ne bo se z njim učila, mu bo pa nosila šolsko torbo.

Lea: Ne, albanska mati ne reče, da se ne bo z otrokom učila, ampak sploh ne pomisli, da bi se z njim učila. Šolski sistem na Kosovu se zelo razlikuje od slovenskega. Ena od ključnih razlik je, da so starši slabo vpeti v izobraževanje otrok. Šole peljejo stvari same, brez sodelovanja staršev, ker se starši niti ne zavedajo svoje vloge. Roditeljske sestanke imajo, ni pa individualnih govorilnih ur. Ena od mater je bila vabljena na govorilne ure in je bila presenečena, ko je izvedela, da bo tam sama. Albanske matere v Sloveniji ocenjujejo roditeljske sestanke kot neprijetne ali celo nekoristne. Če ne razumejo slovensko, se jih niti ne udeležujejo.

Toni: Cele vrste šolskih aktivnosti na Kosovem niti ne poznajo. Nimajo športnih dnevov, šolskih knjižnic, dnevov dejavnosti … Zato je pomembno, da šole z albanskimi starši komunicirajo v njihovem jeziku. Da jim razložiš obseg šolskih obveznosti in možnosti, ki jih njihovi otroci v šoli sploh imajo.

Lea: V Sloveniji imajo starši zelo, zelo pomembno vlogo pri sodelovanju s šolo.

MC: Slovenska šola včasih celo prevaljuje na starše odgovornost za to, kar bi sicer morala opravljati sama. 

Lea: Celo v primerjavi z bolj razvitimi državami so slovenski starši zelo vpeti v delo učiteljev. To potem pričakujemo tudi od priseljencev s Kosova, ki pa jim je to tuje. Ne vejo, kaj je to dan dejavnosti. Mi pričakujemo, da bo prišla prebrat pravljico v maternem jeziku, ona pa potem prinese baklavo za cel razred. Tu prihaja do razkorakov. Starši ne sodelujejo, učitelji so nejevoljni, ker mogoče to vzamejo celo osebno, tako da se to marsikdaj konča s popolno prekinitvijo sodelovanja.

Led je prebit

Marko Crnkovič: Lea, kaj si ti sicer študirala?

Lea Cahunek: Socialno pedagogiko. Sem se pa hitro osredotočila na priseljence. Kot da bi študirala priseljenstvo. To področje me je najbolj zanimalo

MC: To je specializacija?

Lea: Ne, ne, gre za ranljive skupine, ki se jim socialna pedagogika posveča. Nekateri recimo brezdomcem, jaz sem se nekaj časa istospolnim, ampak potem sem ugotovila, da me najbolj zanimajo priseljenci in da se hočem ukvarjati z njimi. Ko sem bila kot študentka na praksi v vrtcu in delala z albanskimi otroki, sem se začela učiti albansko. To me je zelo fasciniralo, ker je tako drugačen jezik.

MC: Pa zdaj znaš?

Lea: No, albanski otroci pravijo, da razturam, sama pa bi rekla, da imam osnove. Sklanjatev ne znam dobro, imam pa besedni zaklad. To se mi pri delu zelo obrestuje. Če otroka nagovorim v njegovem jeziku, je led takoj prebit.

Toni Cahunek: Njim je to še posebej pomembno. Pa če rečeš samo »mirdita« (»dober dan«, »pozdravljen«) ali »faleminderit« (»hvala«), narediš že ogromno.

Lea: A si Albanka, me sprašujejo. Ne, nisem. Ja kako pa potem znaš albansko? Tako sem se potem odločila, da bo to tema moje diplomske naloge. Dr. Martin Berishaj je pisal nasplošno o albanski kulturi, ni pa bilo literature o vpetosti albanskih otrok v šolski sistem. Moja diplomska naloga je bila prva na to temo. Se je pa v teh desetih letih zgodil en tak boom, tako da je zdaj temu posvečenih že kar nekaj diplomskih in magistrskih nalog. Doktorata zaenkrat še ni, verjetno bo moja disertacija prva.

Toni: Ampak kot se spomnim, si diplomsko nalogo delala s fokusom na otrocih, zdaj pa le greš bolj na starše.

Lea: Ja, pri disertaciji moraš zajeti širšo sliko. V disertacijo bom zajela tisto, kar se mi je znotraj vzgojnoizobraževalnega sistema v Sloveniji sistema zdelo spregledano. Osredotočam se samo na priseljence s Kosova. Pri tem me zanima, v kolikšni meri lahko starši šolajočim se otrokom sploh pomagajo. V obdobju vzpona individualizma in neoliberalizma se od staršev zelo veliko pričakuje. Zanima me, koliko lahko albanski starši k temu doprinesejo. Osredotočam pa se tudi na socialni vidik. Ponavadi govorimo, da so albanski otroci v šoli neuspešni, če gledamo njihove ocene. Manjka pa socialni vidik. Kako in koliko so povezani s sošolci. V disertacijo bom vključila sociograme petdesetih razredov. V raziskavo sem zajela tisoč otrok iz vse Slovenije. Zlasti v mestih, ki imajo največje deleže priseljencev. S poudarkom na njihovi učni uspešnosti in na socialnem vidiku, pa tudi na sodelovanju njihovih staršev. Rezultati so zelo zanimivi. Upam, da bodo zbodli koga od odločevalcev.

MC: Delala si intervjuje?

Lea: Naredila sem kvantitativno raziskavo. Tisoč albanskih učencev in dvesto petdeset albanskih staršev. Velika večina vprašalnikov — 230 od 250 — je bila izpolnjenih v albanščini. Moramo se zavedati, da če hočemo karkoli izvedeti o Albancih v Sloveniji, si s slovenščino ne moremo prav nič pomagati.

MC: Ta bo težka.

Toni: Težko bodo Slovenci to prebavili.

Lea: Ja, sorry, no. Ko sem začela delati to raziskavo, sem se vprašala: pa zakaj tega ne delajo Albanci?

MC: Obstajajo kakšne povezave med univerzami? Z Univerzo v Prištini?

[Namreč z albansko univerzo, Universiteti i Prishtinës. Srbska univerza, Универзитет у Приштини, ima po razdelitvi Univerze v Prištini na dvoje leta 1999 sedež v tako imenovani Severni iliti Severni Kosovski Mitrovici, nekoč samo Mitrovici, potem Titovi Mitrovici, potem Kosovski Mitrovici. Tam živi večinsko srbsko prebivalstvo. Več me ne sprašujte.]

Toni: Mislim, da ne. 

Lea: Niti ne vem, ali bi mi to koristilo. Jaz sem delala na svojo roko in sodelovala s prevajalcem, ki je vprašalnik, projiciran na platno, pogosto celo bral na glas. Da so lahko albanske mame sledile od vprašanja do vprašanja. Lahko si misliš, koliko časa mi je vzelo, da sem anketirala dvestopetdeset staršev. Delala sem tudi poglobljene individualne intervjuje in zraven zajela še tisoč otrok iz petdesetih razredov. Tako da lahko rečem, da sem se kar našponala. Ampak upam, da bodo rezultati komu prišli prav.