Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera V soboto in na spletni strani Večera v soboto, 25. aprila 2026, pod naslovom (OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM) Stojan Pelko: Od petka do petka v Kinoteko. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo drugi del. Preberite tudi prvi del pod naslovom [Obrazi 58.1.] Dr. Stojan & Mr. Hyde (6. maja 2026).

Kdo in kaj je Stojan Pelko? Filozof, sociolog, filmski teoretik, predavatelj, komercialni in politični oglaševalec, svetovalec, kreativni direktor, direktor, državni sekretar, vodja kabineta, kulturni menedžer, programski vodja … Intelektualni podjetnik in podjeten intelektualec?

Bigger than life

Med Stojanovimi oglaševalskimi dosežki naj omenim vsaj dva najbolj nepozabna. To sta bila slogan “od petka do petka — petka” za renault 5 (1988), ki so ga izdelovali v Stojanovem rojstnem mestu, in malo tudi moja akcija za Delo (1998).

To so bili drugi časi. Oglaševanje je bilo še kreativno — skoraj praviloma, pretežno kreativno —, predvsem pa so obstajali bogati oglaševalski budžeti. Ekonomska sprega med mediji in oglaševanjem je bila win-win. Zlasti v 80. in 90. letih je verjetno najbolj idealno funkcionirala. To se je poznalo tudi v tem, da so multinacionalke omogočale snemanje lokalnih reklam za svoje produkte — ne pa tako kot danes, ko samo računalniško prilepijo na kdo ve kje posnet in računalniško dogeneriran avto slovensko registrsko tablico. Ker je Slovenija marginalno tržišče.

Obenem pa so to bili tudi časi, ko je bilo še dopustno, da se v televizijskem oglasu za skromen, skoraj ljudski avto — vsaj za hipec, od daleč, diskretno, na neko verzijo skladbe Johnny and Mary od Roberta Palmerja — pojavi gola ženska, ki se gre tuširat v neko blazno dizajnersko kopalnico.

Hja, tudi reklame so bile včasih bigger than life!

Kaj še preostane velikim?

Se še enkrat opravičujem: le kako ne bi bila nostalgična človeka, ki sta delala v nekoč cvetočih, danes pa disfunkcionalnih industrijah? Nad svojim (bivšim) fahom Stojan sicer ni čisto razočaran. Kreativnih presežkov v starem smislu resda ni več ali vsaj ne toliko. Če že so, so na področjih digitalnega marketinga in medijskega planiranja — ampak seveda ne pri nas. Z mediji je pa tako: dan prej se je vrnil iz New Yorka, kjer mu je padlo v oči, da ni nikjer videl niti enega izvoda New York Timesa. Nikjet nobenega newsstanda, kaj šele kolporterja. Fizično ni časopisa nikjer. Nazadnje je le našel izvod v trafiki na starinski železniški postaji v Harlemu. Ima pa NYT seveda trinajst milijonov digitalnih naročnikov. Med njimi tudi mene. Vsake štiri tedne zaračunajo pičla dva evra (2,35 $).

Kaj še preostane velikim? Drobiž.

Stojan je bil kreativni direktor akcije za Delo pod mojim nosilnim in naslovnim sloganom Prva in zadnja beseda in z Mojco Drčar Murko, Ervinom Hladnikom Milharčičem, Mitjo Meršolom in mano v glavnih vlogah v štirih spotih. Zadevo si je zamislil in jo dal delati Jure Apih, takrat direktor marketinga na Delu. Vse se je dalo, vse je bilo mogoče. Bila je ambicioznost, bili so protagonisti, predvsem pa je bilo dovolj denarja. Za to akcijo je bil Stojan Pelko na Zlatem bobnu 1998 razglašen za kreativnega direktorja leta in si prislužil zlato uro.

Po osemindvajsetih letih pa lahko tudi izdam, da sem prvotni tekst, ki mi ga je scenarist Stojan nameraval položiti v usta, z njegovo odobritvijo sam spremenil v nekaj, kar mi je bolj šlo z jezika, in si na licu mesta — pred kamero, privakumirano na havbo moje xantie, med n-to vožnjo čez podpeški most — kot z jasnega izmislil tisti znameniti stavek: “Raje pišem kot mislim.”

Jacques in Artur

Kdaj je Stojan Pelko zajadral ali vsaj začel jadrati v politični marketing, je mogoče po njegovi zaslugi zelo natačno datirati: to se je zgodilo 1. maja 1996, ko je v Ljubljano prišel prej omenjeni Séguéla iz agencije RSCG (Roux, Séguéla, Cayzac, Goudard) na prvi sestanek z Janezom Drnovškom v zvezi z angažmajem za njegovo volilno kampanjo jeseni tistega leta. (Jaz sem Séguélaja po neki nesprespani noči v Hotelu Metropol na Zlatem bobnu že leta 1989 intervjuval za Sobotno ali za Marketing Magazin.)

Kako je Pelko prišel zraven? Preprosto: le koga, če ne njega, bi angažiral Gregor Golobič, ki je iskal nekoga, ki se spozna na reklame, obenem pa zna tudi francosko? (Stojan Pelko, Gregor Golobič in Matjaž Berger so slavni trio z novomeške gimnazije.) V Drnovškovem oglasu — ki ga je režiral Sašo Podgoršek — je potem nastopal ne manj slavni bulmastif Artur.

Bi vendarle še malo nostalgije? Na teh volitvah 10. novembra 1996 je zmagala LDS, ki je osvojila 25 sedežev. Druga je bila SLS z devetnajstimi, SDS pa je bila šele tretja s šestnajstimi poslanci. Slovenija ni bila ravno pred propadom, a volilna udeležba je bila za današnje pojme vendarle visoka, skoraj tričetrtinska. Zadeva se je sicer končala šele 9. januarja 1997 z znamenitim Puckovim prestopom iz SKD v DeSUS, kar je Dirty Harryju omogočilo oblikovanje koalicije LDS-SLS-DeSUS — oz. Drnovškove tretje, predzadnje vlade.

Korpus

Ko je bilo te koalicije konec, se je Stojan vrgel v politični marketing in ustanovil Korpus, lastno svetovalno podjetje. Iz tega obdobja je treba omeniti sodelovanje pri vladno komunikacijski awareness kampanji pred referendumoma o vstopu v Evropsko unijo in NATO — pod geslom Doma v Evropi —, ki so jo koproducirali Euro RSCG, Korpus in mariborski PR Plus (Sabina Hobacher, Matjaž Klipšteter).

Direktorica Urada za informiranje — ki je bil naročnik — je bila takrat Marta Kos. Mnogo let pozneje je Pelko z Janijem Severjem zanjo že pripravljal strategijo za predsedniško kampanjo 2022. Dokler je ni nekega dne poklicala Vesna Vuković in povedala, da kandidatura odpade.

Seveda je bil Pelko zraven tudi pri Drnovškovi predsedniški kampanji leta 2002. Kandidatura je bila uspešna, imela pa je stranske posledice. Kot vemo, je Drnovšek v drugem krogu premagal Barbaro Brezigar (z 56,52 odstotki proti 43,48) — kar v zakulisnem svetu političnega svetovalništva pomeni, da je Stojan Pelko premagal Vaska Simonitija. Namreč vodjo predvolilnega štaba Brezigarjeve.

Štiri leta pozneje sta se spet znašla iz oči v oči, ko je bil Simoniti minister za kulturo v tretji Janševi vladi, Pelko pa eden od treh prijavljenih kandidatov za direktorja Slovenske kinoteke. Druga dva pa sta bila outsider Miha Zadnikar, Stojanov in moj kolega s faksa in iz omenjene Teleksove rubrike in Razgledov, in na filmski sceni skoraj neznani Staš Ravter, moj sošolec iz gimnazije. To je bila bitka za nasledstvo prerano preminulega ustanovitelja Slovenske kinoteke Silvana Furlana.

Jasno, da Pelko ni šel skozi. Minister ga ne bi nikoli požegnal. Pa tudi ne Igor Prodnik, takratni direktor direktorata za medije. Ironično, Pelko je dobil najslabše ocene za marketinške in komunikacijske kompetence. Tako je pričakovano nepričakovano zmagal Ravter — in enkrat za vselej obveljal za desničarski kader.

Leta 2008 si je Majda Širca izbrala Stojana Pelka za državnega sekretarja na ministrstvu za kulturo v Pahorjevi vladi. Na tem položaju sicer formalno ni dočakal otvoritve EPK 2012 v Mariboru, saj je Zares prej izstopil iz vlade, je pa kot državni sekretar sedel v svetu EPK. Kar mu je seveda prišlo prav pozneje v Novi Gorici pri GO!2025. Bil pa je tudi zraven pri kandidaturi Dubrovnika za EPK 2020 — ki ga je nazadnje sicer premagala Reka. V tem času je imel veliko angažmajev v nekdanjih jugoslovanskih republikah in avtonomnih pokrajinah.

Tako je tudi zašel na Kosovo. Tam je na priporočilo Boštjana Jazbeca, takrat svetovalca guvernerja kosovske narodne banke, ravno delal kampanjo za županskega kandidata stranke tedanjega predsednika vlade Hashima Thaçija v Ferizaju (Uroševcu), ko ga je Samuel Žbogar, zunanji minister v Pahorjevi vladi, takrat pa že posebni predstavnik EU na Kosovu, angažiral kot komunikacijskega svetovalca. Tako je Pelko preživel tri leta v Prištini. Pozneje — v Šarčevi vladi — pa je bil vodja kabineta zunanjega ministra Mira Cerarja.