Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera V soboto in na spletni strani Večera v soboto, 29. maja 2026, pod naslovom (Obrazi z Markom Crnkovičem) O Edvardu Kardelju vprašajte Jožeta Pirjevca. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo drugega od treh delov. Preberite tudi prvi del pod naslovom [Obrazi 59./2.]: O Edvardu Kardelju vprašajte Jožeta Pirjevca (2. junij 2026).

Vse, kar ste vedno hoteli vedeti o Edvardu Kardelju, pa si niste upali vprašati Jožeta Pirjevca. Zgodovinarja. Akademika. Človeka, ki o Jugoslaviji vse ve in vse napiše. Brez nostalgije in iluzij — a ne brez razočaranja.

Objektivizem in/ali subjektivizem

Ker se Pirjevec tako dobro spozna na našo polpreteklo zgodovino, je v bizarni nemilosti tistih, ki se nanjo pač spoznajo malo manj ali jo v skladu s svojo retrogradno agendo celo poskušajo napisati na novo. Človeka, ki je napisal večkrat izdane in še večkrat dotiskane znanstvene monografije o državi, katere del je Slovenija nekoč bila (Jugoslavija 1918–1992, 1995, 2025), in o osebnostih, ki so odločilno zaznamovale vojno in povojno, socialistično oziroma komunistično obdobje (Tito in tovariši, 2011, 2017, 2020; Partizani, 2020), imajo revizionisti za “titoista” — kar je še mila oznaka. Imajo ga celo za “človeka, ki se je v preteklosti identificiral s stalinističnim terorjem”, in da bi sam ta totalitarizem “celo ponovil, če bi lahko”. Verjetno bo po njem letelo tudi zdaj, po izidu Kardeljeve biografije.

Častitljivega profesorja seveda nisem hotel nadlegovati s temi umazanimi trivialnostmi, mi je pa ob branju njegove novitete — žalibog ekspresnem, ker tega ni mogoče prebrati v enem tednu — ves čas šlo po glavi, kako je mogoče, da napačni očitarji ne opazijo Pirjevčeve vrednostne skepse do tega, kar piše in o čemer ali komer piše. A take knjige na desnico avtomatsko delujejo tako, kot če razjarjenemu biku pomahaš pred gobcem s partijsko zastavico. Bodisi zastavico jugokomunizma Kardeljevega tipa ali evrokomunizma tipa Santiago Carillo, Georges Marchais ali Enrico Berlinguer.

Vse skupaj je seveda utemeljeno na znanstvenem racionalizmu in podkrepljeno z dejstvi, dokumenti, podatki, pričevanji. Pirjevec ne navija za Kardelja — in za druge, s katerimi je človek tako ali drugače imel kaj opraviti, ne v tej ne v drugih knjigah — in ga subjektivno ne razglaša za političnega genija. Največ, kar si profesor Pirjevec dovoli, je empatija. Kar pa seveda ne pomeni, da ta knjiga ne pripoveduje o zgodovini tako, kot se je res zgodila, in da je zato kaj manj veren portret tistih, ki so jo delali. Ne brez pripomb, pa vendar z distanco.

Kje ste bili 10. 2. 1979?

Dr. Jože Pirjevec pravi, da se je s Kardeljem posredno ukvarjal že desetletja, najprej seveda v okviru drugih zgodovinskih raziskav o predvojni, medvojni in povojni Jugoslaviji in ključnih osebnostih, ki so jo zaznamovale. S to konkretno knjigo pa kakih šest let. Pregledal je ne samo dokumente v Arhivu Slovenije — kjer sta v bistvu dva Kardeljeva arhiva, uradni in družinski —, temveč tudi v Zagrebu, Beogradu, Berlinu, Münchnu, Londonu, Cambridgeu in na Dunaju. Pa vse dostopne dokumente Cie v zvezi z Jugoslavijo. In ne nazadnje tudi tiste v Pokrajinskem muzeju Maribor, ki hrani dokumente, povezane z Antonom Vratušo (1915–2017), pozneje predsednikom Izvršnega sveta SRS (1978–1980), ki je bil 1953–65 Kardeljev tajnik (za Janezom Stanovnikom).

Nisem dovolj star, da bi se spominjal kakršnihkoli podrobnosti iz časa, ko je bil Edvard Kardelj še živ. No, naslov Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja je bil ponarodel še po njegovi smrti — ne spomnim pa se nikogar (razen aparatčikov), ki bi to res bral.

Zdi se mi tudi pomenljivo, da se niti ne spominjam, da bi sploh registriral, da je umrl. Kardeljeva smrt oziroma pogreb ali kakšno javno žalovanje februarja 1979 očitno ni bil dogodek, ki bi si ga zapomnili do te mere, da bi vedeli, kje točno smo takrat bili in kaj smo delali, tako kot naslednje leto maja ob Titovi smrti. To na svoj način dokazuje tudi Pirjevčeva knjiga z opisi delovnim ljudem in občanom — kaj šele pionirjem in mladincem — neznanih ali vsaj pozabljenih kolektivnih evforij in osebnih ribarij politične nomenklature.

Lov na merjasce

Z dolžnim spoštovanjem do zgodovinske vrednosti te knjige moram priznati, da se na trenutke bere kot retrospektiven nabor socialističnih tračev. Kot recimo Kardeljeva nesreča na lovu na merjasce nekje v Sremu leta 1961, kjer se mu je šibra neprevidnega soudeleženca, ki je streljal na zablodelo, nič hudega slutečo lisico, zarila v vrat tik ob hrbtenici. Incident je bil ob vsem medijskem molku v znatnem delu posvečene in neposvečene javnosti interpretiran kot poskus atentata, ki da ga je dal zrežirati sam Tito. Kardelj je bil po dogodku previdno tiho, njegova žena Pepca pa nikakor. Sama je rada govorila — recimo Vladimiru Bakariću (1912–1983) —, da sta z Edvardom kot v arestu in da ju bodo nekega dne zagotovo zaprli, če ne celo likvidirali. In to še v 70. letih! Tudi sin Borut je nekoč rekel prijatelju, slikarju in pesniku Jerneju Vilfanu, da si ne more misliti, kako njegov oče sovraži Tita.

Jovanka

Obratno pa je tudi Kardelj Titu samemu v nekem momentu — tudi že v drugi polovici 70. let — grozil, da bo odstopil, če se ne bo ločil od moteče in nepriljubljene Jovanke. Kardelj jo je imel za vohunko in spletkarko. Bil je prepričan, da hoče naslediti svojega moža. Neverjetno, kako zelo so po eni strani držali skupaj in vlekli najbolj neverjetne politične poteze in prav po Kardeljevi zaslugi sprejemali ustave (1974) in mamutske zakone s 671 členi na 475 straneh (Zakon o združenem delu, 1976) — Pirjevec: “labodji spev normativnega urejanja jugoslovanske družbe” — ali pisali razprave kot prej omenjene Smeri razvoja, po drugi pa so se sovražili. V bistvu še čudno, da je ta država pri vseh teh intrigah, zarotah in teoretičnih zarotah — če represije in političnih nesmislov niti ne omenjam — preživela tako dolgo. Do takrat pač, ko po neki zgodovinski neizogibnosti pač ni več mogla.