Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera V soboto in na spletni strani Večera v soboto, 20. junija 2026, pod naslovom Obrazi z Markom Crnkovičem: Zadnji Lent Gogota Rukavine. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo drugega od treh delov. Preberite tudi prvi del pod naslovom [Obrazi 60./1.] Zadnji Lent Gogota Rukavine (23. junij 2026).

Prvič, ne recite mu Vladimir, ker na to ime ne sliši. In drugič, ne sprašujte se, ali bo kandidiral za župana. To mu ne pride na misel. On je že itak župan. Kulturni župan. Več kot trideset let. Ne bo pa več dolgo.

Veselica

MC: Stanovalci niso delali problemov?

GR: Ne, ker smo jih dobili na svojo stran s tem, da so sodelovali. Na Lentu smo včasih imeli težave, ampak ne zaradi nas, ampak zaradi lokalov. Do zdaj najdaljši Festival Lent je trajal sedemnajst dni. Brez šunda. Narodnozabavne glasbe ni bilo nikoli. Razen Avsenikov, ki so pač legenda. Jan Plestenjak je sicer že nastopal, ampak kot del nekega benda na Jurčkovem odru. Programa nismo nikoli profanirali. Da bi bil Lent kot veselica.

MC: Ampak veselica je bila — ne v vsebinskem smislu —, dokler so bili na lentu štanti.

GR: Ja, ker je bila promenada in lokali niso mogli požret vseh obiskovalcev. Mi se nismo hoteli nikoli ukvarjat z gostinstvom, ampak smo morali improvizirat. Ker nihče drug tega ni hotel. Turistično gospodarstvo ni zaznalo priložnosti. To smo morali naredit, ker je bilo treba publiki omogočiti, da se bodo ob kulturnih prireditvah tudi najedli in napili.

MC: Kolikor vem, je danes več lokalov na Lentu. Pa lahko servisirajo to žejno in lačno publiko?

GR: Danes je drugače. Lokalov je več, ampak še vedno ne požrejo vseh gostov. Po zadnji prenovi nam občina ni dovolila, da bi poskrbeli za drugačno ponudbo. Razmišljali smo o food truckih. Še vedno je vse polno, čeprav ni več glavnega odra na Lentu. Kapaciteta plavajočega odra je bila štiri tisoč ljudi, zdaj pa sta na Lentu samo še Jurčkov in Večerov oder, se pravi skupaj tisoč, tisoč dvesto. Promenada je pa še vedno. Potem smo naredili še OTP oder, ki se je tudi dobro prijel. Ampak vseeno, z gostinstvom praktično več nimamo nič. Tudi zato ne, ker občina tega ne podpira. Vedno sem govoril: gostinstvo naj bo tisto, ki bo kasiralo. Pa se niso trudili. Polno je bilo, niso pa si prizadevali, da bi to spravili na next level.

Brigitin klasični ruker

Narodni dom je postal Gogotov Narodni dom 8. februarja 1992. Kar mene zadeva, sem bil v Narodnem domu kot eden od prejemnikov nagrade kurirčkova torbica za nek domoljuben spis sredi 70. let verjetno prvič v življenju na odru. Konec 70. pa že na koncertih bendov Time (Dado Topić) in Smak (Radomir Mihailović Točak). To je bilo na dvorišču. Takrat še ni bilo armijskega bloka ob Ulici heroja Bračiča.

Ker je bila leta 1898 zgrajena stavba v prejšnjem obdobju Dom JLA, jo je po osamosvojitvi podedovala Teritorialna obramba. Manj znano dejstvo pa je, da je tedanji republiški sekretar za ljudsko obrambo Janez Janša dal Narodni dom mariborski občini v najem za drobiž.

Potem pa ga je bilo treba obnoviti. Bila je dvorana in v njej trije reflektorji. Še dobro, da so obstajale radodarne domače firme. Pohištvo, ki ga še danes vidimo v dvorani in pisarnah, je sponzoriral Stol Kamnik. Pomagale so Dravske elektrarne. Pa Gradis. Radio Maribor. Vse je bilo volontersko. Sproti so obnavljali. Ves čas. To je bilo in-kind sponzorstvo — recimo temu sponzoriranje v naturalijah, ne v kešu —, ki ga Gogo občasno prakticira še danes. Malo dvorano, kjer so danes jazz koncerti, so zaposleni obnovili sami. Najprej so bile tam interne čage, pozneje pa so postavili še oder.

Prva predstava, ki je bila v Narodnem domu na sporedu prav tistega 8. februarja 1992, je bil Balkan Santa Claus Iztoka Lovriča. Kmalu so ustanovili še komedijski abonma. V Drami SNG je že bil Pandur, ki je imel svoj koncept, zato ni imel nič proti. Najprej so imeli en abonmajski red, na koncu pa že kar šest. Tražila se karta viška. To je bil en tak Burgtheater.

Da ne omenjamo Koncertne poslovalnice. Že v času Metke Čurman. Bistveni ruker pa se je po Gogotovih besedah zgodil s prihodom moje zdaj že pokojne sošolke Brigite Pavlič. Po njeni zaslugi je nastala Mariborska filharmonija. Operni orkester nenadoma ni več imel toliko dela, ker je bilo po izgradnji nove dvorane bistveno manj ponovitev, zato je SNG posojalo glasbenike zastonj, Narodni dom pa je plačeval substitute iz Ljubljane, Zagreba in Varaždina in drugod, pa dirigente in soliste.To je trajalo dvanajst let.

Leteči pepelniki in politika

Marko Crnkovič: Ampak Brigita je potem šla stran?

Gogo Rukavina: Ja, ker sva se spičila. Vse te njene projekte je bilo seveda treba financirat in to niso bili majhni denarji. Saj veš, kaka je bila. Predana v božjo mater. Pred poldnevom je ni bilo v službo, ampak če je bilo treba, je bila v službi do dveh zjutraj. Včasih mi je pepelnike metala v glavo, čeprav me je čez pol ure čakala na mizi čokoladica z opravičilom, da jo je malo zaneslo.

MC: Naj počiva v miru, Brigita. No, v teh tridesetih in več letih si preživel že precej županov.

GR: Vse. Najprej je bila Magda Tovornik — še predsednica skupščine občine, Anton Rous pa predsednik izvršnega sveta —, potem pa še vsi ostali. Pa tudi vse ministre sem dal skozi. Dvakrat sem bil v igri celo jaz.

MC: Ti? Za ministra?

GR: Prvič pri Drnovšku, ampak sem se fsral. Nazadnje so me rešile ženske kvote. Tako da je ministrica postala Andreja Riher.

MC: Aha, to je bila zadnja Drnovškova vlada.

GR: Imel sem srečo, ker jih nisem znal in mogel zavrnit. Čeprav me politika res nikoli ni zanimala, kaj šele veselila. Drugič pa me je snubil Pahor. Petkrat je bil pri meni v Mariboru. Rekel sem mu, da me ne zanima in da naj reče Rotovniku. In Mitja je nazadnje res pristal. Ampak že naslednji dan me je klical in povedal, da so ga zjebali. In da se razumemo: na isti način bi lahko zjebali mene.

MC: Pa glede županov: kdo je bil najbolj kooperativen?

GR: Kaj ti naj rečem? Vsi so bili kooperativni, ampak noben ni dal dovolj. Moram reči, da Franca sploh ni bil slab. Na začetku nas je zezal, ampak smo se potem nekako zmenili in je na koncu le dal, da nismo pušnili. Tudi Fištravec je na koncu dal. Videl je, da je drek focnil in je občina nazadnje spet zgradila plavajoči oder. Ko je prišel Sašo, pa se je to prekinilo. Bili smo prepuščeni sami sebi. Imela sva različne koncepte. Njegov koncept Lenta je bil en oder, maksimalno dva, čez celo poletje, pa še to samo za vikend oz. v četrtek, petek in soboto.

MC: Odkod županu ideja, da bi sam moral imeti koncept?

GR: To pa njega vprašaj. On je bil edini, ki se je vmešaval v koncept. Seveda ga spet nisem ubogal. Dokler sem jaz tu, bo tako, kot bom jaz rekel, sem mu rekel. To je bilo bistvo konflikta med nama. Zato pa tudi ni suportiral Lenta tako, kot bi bilo treba. Treba je vedeti, da so se stvari spremenile. Ko smo morali krčit program, so se nekateri sponzorji umaknili. Spirala je šla dol. Čeprav smo pred dvajsetimi leti imeli toliko sponzorskih sredstev kot Festival Ljubljana in Cankarjev dom skupaj. In to brez političnega suporta. Festival Ljubljana je sicer imel dober finančni suport — upravičeno —, seveda pa se je moral mestu tudi nekako oddolžiti.

MC: Hja, Brlek ni tako poreden tip kot ti, ne?

GR: Tega ne komentiram. No, mi smo bili vedno na robu preživetja in si vedno morali zmislit nekaj novega.

Alibičnost

Marko Crnkovič: Kaj pa ministri?

Gogo Rukavina: Pri nekaterih je bilo malo boljše, pri nekaterih pa slabše. Z Rihterco se je še dalo zmenit. Potem pa prišlo do alibičnosti komisij.

MC: Kaj je to alibičnost?

GR: Na teh komisijah smo se lahko prijavili maksimalno za petdeset jurjev v današnjem denarju. Neglede na dejanske stroške prireditev. Za simfonični cikel šestih koncertov smo dobili dvajset jurjev, pri čemer nas je en koncert stal trideset.

MC: Je to sistemski problem? Da je vaš ustanovitelj občina?

GR: Ja. Recimo, ustanovitelj Cankarjevega doma je država, zato direktor samo predloži program in se mu ni treba prijavljat na razpise. Mi pa se moramo, ker je ustanovitelj občina. V času vlade Alenke Bratušek se je prvič zgodilo, da smo lahko kandidirali za več sredstev po 67. členu Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK). V zadnjih dveh letih smo po tem členu pridobili sredstva dvakrat, imamo pa ta status zagotovljen še za letos in za prihodnje leto. To pomeni, da smo v bistvu nacionalnega pomena in da nas lahko tretirajo kot izjemo. Sredstev, ki smo jih dobili, je bilo sicer nazadnje manj, kot je bilo prvotno dogovorjeno, ampak nekaj več je pa le, kot bi bilo.

MC: Ampak o kakšnih zneskih sploh govorimo?

GR: Po tem členu smo nazadnje dobili 100 do 130.000 evrov na leto, pa pred tem recimo 110.000 na razpisih. Kar je vsega skupaj toliko, kot smo dobili v času ministrice Rihterjeve. Vmes pa smo bili na 60, 70 jurjih.

MC: Ampak od tiste Drnovškove vlade je že četrt stoletja!

GR: Pa saj to ti hočem povedat! Takrat smo bili na 250 jurjih in lani smo bili na 250 jurjih.