Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera V soboto in na spletni strani Večera v soboto, 25. julija 2026, pod naslovom (Obrazi z Markom Crnkovičem) Tomaž Domicelj ni (bil) prikupno zmeden. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo drugega od treh delov. Preberite tudi prvi del pod naslovom [Obrazi 61./1.]: Tomaž Domicelj ni (bil) prikupno zmeden (28. julija 2026). 

Prvi slovenski kantavtor? Seveda. Glasbena legenda? Absolutno. Provokator in nezadovoljnež? Tudi. Toda življenje je lepo. Naredite si ob branju srečen dan (in vzemite zjutraj šminko s seboj).

Murska Špruha

Da sva se končno dobila, je potem še kar trajalo. Tomaž Domicelj namreč živi dvojno življenje: malo na Kanarskih otokih, malo pa na Špruhi. (Kje je Tenerife, vemo vsi. Kje je Špruha, pa nihče. Skratka: to je stanovanjski del industrijske cone Trzin.) V Sloveniji je bil do sredine aprila, ko je skupaj z drugimi slovenskimi muzičarji nastopal na dobrodelnem koncertu ob visokem življenjskem jubileju Iva Boscarola v Odiseji, potem pa sem ga moral čakati do junija, da se je spet vrnil v Slovenijo.

Tako me je GPS v začetku julija pripeljal do kraja smešnega imena, kjer Tomaž živi z ženo Ireno Brunec Tébi. Soproga je slikarka in kiparka, nekoč tudi predsednica ZDSLU. (S Tomažem sta se spoznala … — ne, ne backstage ali v lokalu, ampak na nekem sestanku na Ministrstvu za kulturo.) Irena je sicer neslavno zaslovela zlasti s kipom muze Erato, postavljenim na Trgu kulture v Murski Soboti leta 2012, ko je bila prekmurska prestolnica partnersko mesto mariborskega EPK. Medlo se spomnim pogroma nad njo, ker je bil projekt — prvotno zamišljen kot skupina vseh devetih starogrških misic — za nekatere predrag in za druge diletantski (za tretje pa oboje). In ko to danes z levo roko raziskujem za nazaj, ugotavljam, da so obstajali še četrti očitarji. Ti so bili celo prepričani, da je Irena modelirala muzino razgaljeno levo joško po oprsju rojakinje Danice Lovenjak iz Bodonec. Eh … Ko pridem skratka v Špruho, najprej malo pokramljamo v troje, potem pa gre gospa diskretno po opravkih. Tomaž mi zmeša topel in lepljivo gost malinovec, vendar se ne pritožujem.

Hey, Mr. Tambourine Man …

Če vas zanima, kdo je (bil) prvi slovenski kantavtor, tega ne sprašujte Aleksandra Mežka, ampak raje Tomaža Domicelja. Sam bi svoji osebni publicistični zgodovini na ljubo raje rekel, da je bil Mežek kvečjemu prvi slovenski kantavtor, ki je sodeloval s Centralnim komitejem ZKS. Bom pa ja vedel. Septembra 1989 sem namreč za Delo — skoraj še pripravnik — napisal nekakšen j’accuse pod naslovom Samo Kmecl gre stokrat na (B)led (tukaj si lahko preberete faksimile). Šlo je za predstavitev Mežkove nove plate Podarjeno srcu, ki jo je kdo ve zakaj pomagal promovirati Kmecl, takrat član predsedstva CK. Današnji orto domoljubi bi bili nad muziko navdušeni. (Tukaj si lahko preberete faksimile tega komentarja.)

To omenjam samo kot namig, da bi razumeli, da je to prvenstvo med starimi bumerji vprašanje prestiža. Leta 1965 je Domicelj z bendom Helioni — ustanovljenimi z Jernejem Jungom in Janezom Bončino Benčem — že igral Dylanovo Tambourine Man (na plesih) na Šubičevi gimnaziji. Prvi samostojni koncert je imel leta 1967 v Kočevju. In koga je peljal tja? S svojim fičkom? Mežka! Leta 1967 je šel TD prvič v Anglijo in se že ufural v neke klube. Domicelj! Country Roads, Take Me Home (1975)? Bog mu daj mir, Johnu Deutschendorfu Denverju, ampak to je tako, kot da bi bil Domiceljev največji hit njegova cover verzija skladbe Irena, lahko noč (Irene Goodnight) od Huddieja Ledbetterja. Je pa res — kot pravi legenda —, da je Mežek Sivo pot pobral od Olivie Newton John, ko ga je v njen studio leta 1972/73 pripeljal Cliff Richard, kjer je slučajno ravno snemala svojo verzijo. Za vse ostalo pa je potem poskrbel programski vodja in producent založbe Helidon Vilko Avsenik.

Mladi levi

Zapleten del domače naloge s popravo je bila razjasnitev Domiceljeve vloge pri Mladih levih. Kar sledi, je mešanica njegovega propovedovanja in mojega researcha. Njihov član ni bil, je pa z njimi sodeloval. Kaj to pomeni? Občasno je nastopal z njimi s kitaro in orglicami, tudi kot forfarer — ga je pa to zaznamovalo, očitno. Mladih levov je bilo najprej pet, šest, ko so nastopali še v študentskem naselju, potem pa vedno več. Berti Rodošek, Tomaž Habe, Matjaž Dev, Peter Hudobivnik, Jernej Podboj, Bor Gostiša — ki je bil dober pevec, pa še dobro je zgledal in je imel tudi vespo —, pa Stanko Arnold, Tone Janša … Njihov menedžer je bil Dušan Velkaverh (1943–2016), ki je včasih tudi pel. Recimo Téléfon (ni pomota), francoski hit iz leta 1967, od Nina Ferrera, nam mlajšim bolj znano v eighties verziji od Caroline Loeb. (“Bernadette/elle est très chouette/et sa cousine/elle est divine”). Velkaverh je bil kot tekstopisec avtor skladb kot Dan ljubezni, Silvestrski poljub, Med iskrenimi ljudmi, Mlade oči in Ljubljančanke. Mimogrede od Domicelja izvem, da je bil Velkaverh bilingual. Njegov oče je bil kapitan, ki je spoznal svojo veliko ljubav v Britanski Gvajani. Tudi on je začel s prevodi, tako kot vsi tekstopisci, pravi TD — ki je mnogo let pozneje prevedel musical Mamma Mia. Dušanov prvi dobri prevod je bil komad Strange Brew od Creamov (LP Disraeli Gears, 1967). V slovenščini Skrit strup. Težko za zapet, ampak dobro. Čudna čobodra. Potem se je začel jazz rock in je prišel še Pero Ugrin. Drugače pa soul in ritem in blues. Potem pa je prišel še Benč namesto Bora Gostiše, ki se je zaljubil in dal Mlade leve na stranski tir. Vmes so leta 1966 razpadli, ker je moral bobnar Brane Kacjan iz Savskega naselja k vojakom. Bobnarja bi sicer še mogoče še dobili, ampak bobnarja z bobni pa seveda težje. Brane jih je imel, ker mu jih je foter kupil. Češke Lignatone bobne. To je bila krovna blagovna znamka za vse, kar so Čehi izvažali, sicer pa so bili bobni Amati. Leta 1968 so šli na mladinski festival v Sofijo. To je bila nekakšna vzhodnoevropska študentska olimpiada. Jugoslovanska ekipa je bila kar orng, zraven so bile tudi Elipse in Dubrovački trubaduri, ki so tisto leto zastopali Jugoslavijo na Evroviziji v Royal Albert Hallu v Londonu s skladbo Jedan dan (Đelo Jusić). Uvrstili so se na sedmo mesto, obveljali pa so za senzacijo kot prvi bend, ki je nastopil kostumiran (v srednjeveška oblačila). Pa da ne pozabimo plesov v Hali Tivoli. Vsak petek in soboto. Masovke.

Stara mama

Mladinski festival je bil najstarejša in najprestižnejša pevska manifestacija za mlade v Sloveniji, ki je v 60. in 70. letih doživljala svoj razcvet. Leta 1971 je na njem Domicelj prejel nagrado za skladbo Stara mama (“kje si zdaj/daj, povrni se nazaj”) v aranžmaju Deča Žgurja. To je bila njegova druga mala plošča — prva je bila Srečanji (dvojina), posvečena njegovemu prijatelju Hermanu Jermanu, ki je zamlada umrl za tumorjem na možganih — in prvi radijski hit. Babica, o kateri je teklo besedilo, je bila dejansko babica Jerneja Junga. Helidon pa je tako dolgo cincal z izdajo singlce, da je gospa pred izidom umrla. Zato je založba hotela zamenjati za ovitek predvideno fotografijo taiste babice, ki igra klavir — na katerem je (slučajno) gorela svečka —, in s kitaristom Domiceljem v ozadju, vendar so jo na vztrajanje Jungovih in po Domiceljevem posredovanju le uporabili kot in memoriam za staro mamo. Domiceljeva mama pa je bila užaljena, češ, celo življenje se je trudila okrog njega, zdaj pa da bojo vsi mislili, da ga je babica gor spravila.