Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera V soboto in na spletni strani Večera v soboto, 26. septembra 2026, pod naslovom (Obrazi z Markom Crnkovičem) Matjaž Zupančič: Finita la komedija in politika. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo drugega od treh delov. Preberite tudi prvi del pod naslovom [Obrazi 62./1.] Matjaž Zupančič: “Žanr je katedrala duha.” (29. septembra 2026).

Gledališki režiserji se mi kdo ve zakaj zdijo zanimivejši od filmskih. On pa še tem bolj. Ker je tudi dramatik in pisatelj. Mojster dialoga in humorja, hvala bogu pa ne humorist. Moj človek v teatru.

Korun in Cankar

Razlog, da je Matjaž na vrsti prav zdaj, je tudi nedavno vnebovzetje gledališkega režiserja Mileta Koruna. Kot je razvidno iz nadaljevanja, sta bila kljub generacijski razliki profesionalno zelo povezana. Korun sam je bil eden od mojih potencialnih gostov za to rubriko, a sem ga žal zamudil. Zadnji čas, da bi ga še lahko bil intervjuval, je bil verjetno okrog premiere njegovega Svetega moža v ljubljanski Drami v režiji Matjaža Zupančiča.

Marko Crnkovič: Meni še zdaj ne gre iz glave Sveti mož od Koruna v tvoji režiji. Mimogrede, nisem vedel, da je tudi on tebe režiral, ne samo ti njega.

Matjaž Zupančič: Ja, midva sva režirala drug drugega. Jaz sem delal Svetega moža, on je delal Nemir, Razred in Ubijalce muh. Imel sem privilegij, da sem ga dobro poznal. Bil je moj profesor, izjemno zanimiv človek. Hja, glej, Sveti mož je bil seveda replika na Cankarja. Jaz sem ga takrat bral kot psihološko fantazmo v prostoru svetega neoliberalizma. Kot razpad, kot razkroj postmeščanske družbe. Sveti mož je v bistvu slovenski Godot. Seveda na razkroju teh vrednot. Korun se je izrazito navezal na Cankarja. Ker kaj pa je bistvo Cankarja? Da se za velikimi besedami, za ideali kot narod, domovina, vera, morala, ljubezen in tako dalje, razkrivajo banalni interesi. Konformizem, kšeftarstvo, brezsramnost oblasti, oportunizem in tako naprej. To je nevralgična točka slovenskega naroda. Še vedno boli, če dregneš vanjo. Še danes. Zato je Cankar še vedno aktualen.

MC: Meni pri Cankarju še danes ni jasno, ali je on slovensko psiho diagnosticiral ali prognoziral?

MZ: Eno z drugim.

MC: Narod hlapcev pa to. To je danes trivialna resnica. V bistvu truizem. Danes vsak bebec lahko reče, da smo narod hlapcev. V kakršnikoli situaciji. Če komu kaj ni všeč, reče: smo pač narod hlapcev, kaj hočemo, taki pač smo.

MZ: To je tako kot tista Jesihova, da sem “ves bled in bohinj”. To je v podobnem rangu. Ampak seveda, Cankar je tudi prognoziral stvari. V Za narodov blagor je že napovedal revolucijo. Ampak pri njem ne gre samo za to. Cankar je tudi zanimiv zaradi svojega, kako bi rekel … Če daš dol patino, vidiš, da se ga da stilno zelo zanimivo raziskovati.

MC: Stilno v kakšnem smislu?

MZ: Ti bom razložil. Cankar ne funkcionira dobro, če ga samo postaviš v ordinary realizem in preslikaš njegove dialoge v sedanjost. Se spomniš naše predstave Za narodov blagor v MGL? Dogajala se je na ogromnem kavču. No, prav ta prizor med Gornikom in Grudnovko, Iva Krajnc Bagola in Primož Pirnat sta ju igrala. Imeli smo malomeščanski dialog, ki pa je v bistvu napisan na robu burleske.

MC: Cankar zna bi​ti drastično komičen.

MZ: Ja, ampak ko v to zagrizeš, vidiš, da se v tekstu skrivajo fine možnosti za uprizarjanje, ki so tudi manj rigidne. Tako da ja, Cankar je zanimiv. Mile Korun ga je delal vse življenje. Začel je s Pohujšanjem. Mislim, da je nekatere Cankarjeve drame tudi po petkrat režiral.

EG Glej

Z Eksperimentalnim gledališčem Glej so v glavnem sodelovali igralci in režiserji, ki so delali tudi v institucionalnih teatrih. Zlasti tisti, ki jih je zanimal bolj nekonvencionalen pristop k dramskemu teatru. Iskali smo interesantne, še ne uprizorjene tekste. Po drugi strani pa je Matjaž Zupančič želel teater povezati z neodvisno sceno, ki je bila v osemdesetih žarišče alternativnih umetniških praks. In to nam je dobro uspevalo. Posrečilo se jim je nekaj važnih stvari. V Gleju je bil prvi javni koncert punk jazz skupine Miladojka Youneed. Prvo razstavo/performans je imela v Gleju likovna skupina V.S.S.D (Veš slikar svoj dolg; Alen Ožbolt, Janez Jordan). Povezali so se z novo nastalim Plesnim teatrom Ljubljana (PTL) in sodobno plesno sceno. Največ prahu je dvignila predstava Metastaza Laibach v režiji in koreografiji Damirja Zlatarja Freya (1985/86), uprizorjena v Kapelici na Kersnikovi 4. Na tak način so povečali odmevnost Gleja, posledično tudi gledanost. Je pa to šlo v nos starejšim, še zmeraj vplivnim Glejevcem, ki so v tem videli prehud odmik od stare tradicije eksperimentalnega gledališča. Sklicali so občni zbor, na katerem so mu očitali, da teater ne deluje več kot društvo in da iz njega izganja dramskega igralca. V Glej se je Matjaž sicer vrnil še enkrat pozneje, ko je režiral Majcnovo Apokalipso (1986/87). Predstava se je nepričakovano lepo pokrila s procesom proti četverici. Na premieri so bili tudi gledalci iz Udbe, ki so budno, a vljudno spremljali prvič uprizorjeno ekspresionistično enodejanko. 

To je napisal Matjaž sam naknadno, ker sem ga med snemanjem pozabil vprašati o Gleju. Dopis je editiran.

AGRFT

Matjaževa alma karlin mater AGRFT že zdavnaj ni več na Nazorjevi oz. v pasaži Mestnega gledališča, ampak na dveh lokacijah: produkcijske zadeve so na Aškerčevi 5, profesorske pa na Trubarjevi 3. Od tam se s terase odpira fantastičen pogled na tri strani centra Ljubljane. Da je Matjaž tokrat predlagal, da se dobiva na Akademiji — namesto v najini običajni Kavarni SEM —, je bil ekstra bonus najinega srečanja. Pogled iz njegovega kabineta sicer ni vreden omembe.

Marko Crnkovič: Na Akademijo pa si prišel kdaj?

Matjaž Zupančič: Približno v tem času. Prišel sem na Korunovo vabilo. On je bil takrat v letniku sam in so iskali asistenta za diplomsko predstavo. Nisem računal, da bom ostal na akademiji toliko časa. Če sem iskren, se mi je zdelo učenje na področju umetnosti precej nemogoča zadeva. Mislim, da je bila predvsem Korunova zasluga, da sem se navdušil nad poučevanjem. Njegova kvaliteta je bila tudi v tem, da ti je dal prostor, pravzaprav ga je celo zahteval. Potem pa mi je delo s študenti postajalo zmeraj bolj zanimivo. Včasih celo bolj kot delo v teatru.

MC: Tvoja diplomska predstava pa je bila?

MZ: Ibsenovi Strahovi.

MC: Si na tekočem s slovensko dramatiko?

MZ: Moram povedati, da sem se v zadnjem času nekoliko odmaknil od teatra. Govorim predvsem o režiji. Dramatiko pišem in berem še naprej, predvsem pa delam s študenti. Razlogi za to se skrivajo v trenutnih življenjskih okoliščinah, še bolj pa v osebnem brainstormingu s samim seboj, ki ga je v tem poklicu dobro opraviti vsaj nekajkrat v življenju. Bomo videli, kako se bo to obdobje končalo. Dobro je tudi vedeti, kdaj je pravi čas za konec nekega obdobja.

MC: Dramatika seveda ni isto kot teater, ampak bil si že tudi selektor Borštnikovega srečanja.

MZ: Ja, naporno delo. Tisto sezono se kar naprej voziš od teatra do teatra. To je bilo leta 2019/20. Ko mi je direktor festivala Aleš Novak ponudil selekcijo, sem bil najprej skeptičen. Prvič zato, ker se mi zdi tekmovanje v umetnosti že v osnovi problematično. Po drugi strani sem se spraševal, zakaj bi vsak večer sedel v teatru, zraven pa še tvegal zamero kolegov in prijateljev iz gledališča. Ampak potem sem tako razmišljanje zavrgel kot konformistično. Zmeraj me je motilo, da se gledališčnike obravnava kot plemensko skupnost, zaprto v svoj cehovski rezervat, kjer se vsak ukvarja sam s sabo in s svojo predstavo. Sprejel sem vabilo in na koncu mi ni bilo žal.