Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in ​na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 1. aprila 2023, pod naslovom Jože P. Damijan: Mir se najbolj izplača. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Ponatisnjena vsebina je razrezana, premontirana in editirana. 

Kar dolga pot

Jože P. Damijan je eden tistih akademikov, ki se iz kabineta lotevajo družbene, tudi politične prakse. Ekonomist, ki je prehodil pot od Janševega “neoliberalca“ do Levici naklonjenega “socialista”. Kar je kar dolga pot. Vmes pa se je vpletal ali poskušal vpletati tudi v politiko. Bil je minister brez listnice,  vmes hotel postati guverner Banke Slovenije, se kot civilna družba ukvarjal z Drugim tirom, nazadnje pa je še strmoglavljal Janševo vlado in ustanavljal tako imenovano Koalicijo ustavnega loka. Pa zelo aktivno piše svoj Damijan blog | O ekonomiji in ostalem (in ga ureja, z zunanjimi sodelavci). 

Toliko na hitro za uvod.

Ne vedno najbolje

Govori tako hitro, da mu že moja snemalna naprava skoraj ni mogla slediti, sam pa sem ga tudi marsikaj zato pozabil vprašati. Čeprav sem imel vse pripravljeno in zabeleženo. Recimo o univerzalnem temeljnem dohodku. O človekovi duši v socializmu. (Ne, tega ne.) Kaj si misli o onih drugih izbrisanih. Namreč o sto tisoč delničarjih, čigar delnice in podrejene obveznice v šestih bankah v vrednosti milijarde evrov (za dobro vago pa še dokapitalizacijo v višini 4,5 milijarde) je država meni nič, tebi nič eliminirala. Ali o novem nacionalnem letalskem prevozniku. Ob propadu Adrie se je veliko s tem ukvarjal. Peter Frankl vanj polaga upe, da bi lahko bile Damijanove ekspertize koristne za evalvacijo eventualne resurekcije (Inex) Adrie Airways.

Pa tudi to sem ga pozabil vprašati, ali mogoče danes ve, v čigavem interesu je bil medijski umor, s katerim sta Primož Cirman in Vesna Vuković, očitajoč mu pufe, leasing in namišljen konflikt interesov, leta 2018 uničila njegovo kandidaturo za guvernerja.

Glede na to, da z njegovo akademsko kariero na ljubljanski Ekonomski fakulteti — in na Univerzi v Leuvenu v Belgiji, kjer je gostujoči profesor — ni prav nič narobe, mu te kandidature po mojem res ni bilo treba. Ampak Damijana vsake toliko povleče v politiko ali vsaj v bližino politike. Kar se ne konča vedno najbolje. (Ne zanj ne za politiko.)

SMF

Verjetno se še spomnite tako imenovanih mladoekonomistov — takrat mladih, dandanes pa (skoraj) vseh že čez petdeset —, ki so v nultih letih začeli harati po medijih z za mnoge mikavnimi, za mnoge pa nesprejemljivimi ekonomskimi, gospodarskimi, političnimi prepostavkami. Nadeli so si ime Slovenski makroekonomski forum — SMF.

Manj znano dejstvo pa je, da se je prvotno ali vsaj interno, med njimi, za to kratico skrivalo nekaj povsem drugega. Za Jožeta P. Damijana, Boštjana Jazbeca, Igorja Mastena, Sašo Polanca in Mićota Mrkaića je “SMF” namreč pomenilo “sexy motherfuckers”. Po tej logiki, češ, motherfuckerji so itak vsi, za razliko od drugih pa smo mi seksi.

Začela sta onadva z Jazbecem s takrat eksplozivno temo — privatizacijo NLB. Ko sta v Sobotni prilogi Dela objavila članek o tem, sta bila tako vesela, da sta ga že v petek zvečer šla kupit. Ampak naslednji teden je začelo padati po njiju. V tem smislu, kaj si pa mislita, NLB pa ja ne moremo prodati. Starejši ekonomisti so začeli pritiskati. Šlo je tako daleč, da bi lahko bili ogroženi njuni habilitaciji. Boštjan se je ustrašil in se umaknil. Govorilo se je, da je interveniral Drnovšek, ki da je svoji ministrici za gospodarstvo Tei Petrin rekel, naj fantoma dajo mir.

Pridružila sta se še mlajša kolega Igor in Sašo in potem še Mrkaić — in tako so začeli pisati kolumne. Na faksu so imeli enkrat na mesec seminarje o različnih aktualnih temah. Veliko ljudi jih je hodilo poslušat, se spominja JPD.

Strateški svet

Kljub tej prvotni kontroverznosti (ali prav zaradi nje) so se kar hitro etablirali. Tako je leta 2004 nastal Strateški svet za gospodarski razvoj. Janša je zmagal na volitvah, Mrkaić pa mu je predlagal, da bi ustanovili svet ekonomskih svetovalcev. Rečeno, storjeno. Mrkaić je postal predsednik, poleg preostalih treh sexy motherfuckerjev pa so bili člani še Marko Kranjec, Ljubo Sirc, Tomaž Prosen, Anton Jurgetz, Matjaž Gantar, Ivo Boscarol, Marko Simoneti in Janez Šušteršič.

Strateški svet za gospodarski razvoj je bil bolj ambiciozen, kot si je Janša predstavljal. Pričakoval je, da bodo poslušno kimali. Oni pa so že na prvem sestanku rekli, da je treba Mramorjevo davčno reformo ustaviti, ker je škodljiva. V medijih je nastala cela kolobocija. A reforme vlada ni zaustavila, zadeva je šla naprej. 

In če sva že pri tem, tudi zaradi te reforme je LDS leta 2004 po njegovem izgubila na volitvah. To je bila ista fora kot zdaj z Golobovo vlado. Ki da si je pred kratkim podpisala smrtno obsodbo. Če rečeš slovenskemu volilcu, da mu boš obdavčil potne stroške, te ne bo nikoli več volil. To je zaenkrat samo predlog, ampak noben PR tega ne more popraviti. Konec. Ampak tega se vlada še ne zaveda.

Pa vendar so začeli nanj pritiskati, naj postane minister. Janša je bil prepričan, da bi se JPD kot oče reform — ki jih je kot podpredsednik sveta oz. vodja odbora za reforme pripravil — moral bolj angažirati, ker da je sicer brez veze, da se to sploh grejo. Tudi Šušteršič, takrat direktor UMAR, ga je v to prepričeval. Tako je postal minister brez listnice, “odgovoren za usklajevanje in spremljanje izvajanja strategije razvoja Slovenije”.

NLB

Po treh mesecih pa so se skregali glede privatizacije NLB, konkretno zaradi nove kapitalske direktive Evropske komisije. Ko je bil predsednik vlade še Rop, so belgijski banki KBC dali opcijo, da najprej prevzame tretjino NLB, potem pa še poveča delež na 49 odstotkov ali celo postane večinski lastnik.

Janšev finančni minister Bajuk pa tega ni hotel uresničiti, ker da bi to negativno vplivalo na naš finančni sistem. JPD je zahteval ustanovitev delovne skupine, ki naj preuči posledice te direktive. Česar spet Janša ni hotel. Na drugi strani je bil tudi Jazbec, takrat že član sveta Banke Slovenije, ki je vmes spremenil stališče in kuril Bajuka, da bi privatizacija NLB imela negativen vpliv. Ta struja je na koncu zmagala — in tako je konec marca 2006 JPD odstopil kot minister.

Pa mu je to pozneje kdaj narobe hodilo, da je bil zraven ravno pri Janši?

Nekaj časa da so ga na levici gledali postrani. Že ko je imel hearing [za ministra], je LDS imela marsikaj povedati. Aleš Gulič, poznejši direktor Urada za verske skupnosti, je rekel, da je “hudičev sin” — po analogiji med Damijanom in Demianom, kot je bilo ime dečku “Antikristu” iz grozljivke Znamenje. Ampak čez štiri, pet let, ko je Pahor (2011) zmagal na volitvah in sestavil vlado, se je zadeva izpela.

Neoliberalizem in socializem

Ampak nek premik se je pri JPD zgodil. Nekoč je bil neoliberalen ekonomist, danes pa je socialist. Ali pa je to (bila) samo fama? Da ni danes socialist nič bolj in nič manj, kot takrat ni bil neoliberalec?

Zgodba je v tem, mi razloži, da so vsi SMF študirali v tujini. Po učbenikih in doktrinah, po katerih se študira zunaj. In ti učbeniki in doktrine so bili in so še vedno pretežno neoliberalni.

JPD takrat sicer ni razumel, zakaj jim to očitajo. V sociologiji so vsi govorili o neoliberalizmu, v ekonomiji pa tega ni bilo. Ker to ni ekonomski pojem. Ampak takrat se je pač uveljavil. Enotna davčna stopnja, privatizacija … Iz tega so izhajali, zato so obveljali za neoliberalce.

Potem se je pa zadeva spremenila. Pokazali so se škodljivi učinki neoliberalizma. Če država vse privatizira, če se umakne iz vsega, če nima več industrijske politike, če vse prepusti trgu — kulturo, zdravstvo, infrastrukturo —, potem se pokažejo negativni učinki.

Zato je stopil korak nazaj in razmislil in si rekel, ne, to pa ni v redu. Šel je kontra tem učbenikom in se v določenih vidikih usmeril v keynesianizem. To je ta sprememba. Treba je pogledati z vseh strani. Tako kot zdravnik postavi diagnozo. Šele na podlagi tega lahko oblikuješ ekonomske politike. To je ta neoklasična sinteza. Črpaš iz obeh svetov. Če tvoja ura stoji, kaže točen čas samo dvakrat na dan. Treba je biti eklektičen. Nekateri kolegi pa so ostali tam, kjer so bili.