Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in ​na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 20. maja 2023, pod naslovom Matjaž Gruden: Rečeš, da ni 5. april, ampak 20. maj - in vsi skočijo in rečejo: Tako je!. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Ponatisnjena vsebina je lahko razrezana, premontirana in editirana.

Če kdo, je Matjaž Gruden pravi naslov za nekaj streznjujočih pojasnil o liberalni demokraciji, o avtoritarnosti in populizmu, o sovražnem govoru ali svobodi govora, o Rusiji in Ukrajini. Pa tudi o kinderštube.

Kopriva 57

Brezbrižnost prejšnjega predsednika, ki se ni hotel opredeljevati do sovražnega govora, če se do njega niso opredeljevali sodniki ali tožilci, Gruden ilustrira s tem, kar se je pokazalo v tistih dneh, ko je poslanka izjavila nekaj popolnoma izmišljenega.

Noče soditi o tem, ali bi ta izjava morala biti pravno sankcionirana, ker nima tega Geigerjevega števca za sovražni govor. O tem lahko odloča samo sodišče.

Pričakuje pa obsodbo. Ali vsaj mnenje. Ne moreš biti tiho in reči, da to pač moramo spoštovati, ker tožilci niso intervenirali. Zato je predsednica ravnala pravilno, ko je to obsodila. S tem ni posegla v svobodo govora gospe poslanke. Predsedničin predhodnik pa je trdil, da se ne bo oglašal, ker spoštuje svobodo govora. Predsednica s svojo obsodbo ni omejila poslankinih pravic. Poslanka lahko še naslednjič reče nekaj takega, bo pa zato morala sprejeti posledice. Družbeno obsodbo, družbeno sankcijo.

Posledice? Sam ne bi bil tako ziher. Kaznovana ne bo. Niti simbolično. Verjetno bo tudi naslednjič izvoljena za poslanko.

Morda. Ampak to se dogaja zato, ker je nekdo, ki je bil zelo popularen in je še vedno, nekdo z vplivom, legitimiziral tak diskurz. S tem je omogočil, da človeku ni treba sprejeti posledic za problematičen diskurz in da je lahko celo koristen za nabiranje glasov volilcev. To je problem. In točno to: ker ji zelo verjetno ne bo treba sprejeti posledic, bo to še ponavljala. S tem doseže, kar hoče. Niti ji nihče ne reče: Gospa, to je pa narobe.

No, pol Slovenije se je nad tem dva, tri dni zgražalo. To ni dovolj? Obsoditi jo morata predsednik ali predsednica?

Ne moreš tako karikirati in reči, da obstaja samo en človek, ki mora to narediti. Če govorimo o tem, kako dvigniti nivo politične in demokratične kulture in javnega diskurza, je to mogoče narediti na različne načine. To je proces, to ni dogodek. To se mora dogajati v dialogu. Tudi na individualni ravni. Še posebej to velja za tiste, ki so bili izvoljeni. Ne pa da v imenu spoštovanja svobode govora tolerirajo diskurz gospe poslanke. Ali recimo antisemitske tvite bivšega ustavnega sodnika in bivšega sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice. Če se delamo, da tega ne opazimo in na to ne reagiramo, postane antisemitizem samo banalen del politične kulture. Nekateri so proti antisemitizmu, nekateri pa so pač za!

Na dohvat ruke

Ampak nekaj mi še vedno ne gre iz glave: kaj naj naredimo s to svobodo govora? Je to zasluga družbenih omrežij oz. razpoložljivosti javnega izjavljanja, ki jo ponujajo? Da je skoraj vsak govor že tudi javni govor? Včasih je nekaj veljala meritornost. Dostopa do javnega izjavljanja ni imel kdorkoli. Pa tudi če ga je imel, je moral imeti zasluge. Pravico do javnega izjavljanja si si moral zaslužiti. Danes pa lahko kdorkoli reče karkoli — in bo tudi upoštevan.

Tega, kar doživljamo, pravi Gruden, ne moremo pripisovati samo temu, da so se nam zgodila družbena omrežja. To je stvari sicer pospešilo, vendar so ljudje znali širiti sovraštvo v vseh obdobjih. Henry Ford je porabil četrt milijona dolarjev za to, da je natisnil zelo veliko Protokolov sionskih modrecev in jih razpečeval kupcem forda T. Po mojem je razdelil Protokolov več, kot je prodal T-jev — in prodal jih je zelo veliko. To je vedno obstajalo. Res pa je, da je z družbenimi omrežji, ko je tehnologija to omogočila, to eksplodiralo. Ampak tega se ne moremo lotevati tako, da gledamo samo na stran ponudbe. Pozabljamo na stran povpraševanja. To se širi tudi zato, ker vedno več ljudi išče te informacije, ta sporočila, to vrsto govora.

Saj jih ne iščejo. Najdejo jih, ker so na dohvat ruke.

Ne, ne. Na dohvat ruke niso samo sovražni govor, dezinformacije in laži. Vse je na dohvat ruke. Najdeš lahko tudi pozitivne informacije. Prišli smo v situacijo, ko ljudje zavestno iščejo informacije v narekovajih. Sporočila in vsebine in diskurze iščejo ne zato, ker si želijo resnico, ampak kot potrditev tistega, kar že verjamejo in kar emotivno potrebujejo.

Pa saj to je bistvo socialnih omrežij!

Ja, ja, to že. Ampak če te potrebe ne bi bilo … Odkod prihaja ta potreba? Povezana je z eksplozijo nezaupanja do vsega institucionalnega in etabliranega. Nezaupanja ne samo do politike, ampak tudi do demokracije, do liberalne demokracije, do časopisov, medijev, do univerze, do znanosti … Do vsega!

Ponižani in razžaljeni

Seveda, ampak ljudje so se vedno najraje družili s sebi podobnimi kot pa z drugače mislečimi.

Ne gre samo za to. Ponižani in razžaljeni so v resnici ponižani in razžaljeni. Ne moreš imeti delujoče demokracije, če ta temelji na sistemu, ki velik del ljudi strukturno potiska na rob in jih marginalizira. Ne gre samo za revne. Ljudje se lahko počutijo marginalizirane iz različnih razlogov. In ta sredinec, ki ga kažejo, je oblika revolta, s katerim iščejo občutek (samo)spoštovanja in dostojanstva, ki ga od drugih ne dobijo. Institucije odtujenih elit jim tega ne dajo. Zato nočejo verjeti temu, kar piše v časopisu. Zato nočejo verjeti znanstveniku, če reče, da jim bo vakcina pomagala. Čeprav večina to ve. Ampak emocionalna emancipacija je močnejša droga kot potreba po resnici in dejstvih. Tudi pri tej poslankini izjavi o migrantskih posiljevalcih. Vsi so vedeli, da to ni res. Tudi ona je najbrž vedela, da ni res.

Vedno se najde kdo, ki je pripravljen verjeti, da je nekaj res. Karkoli.

To velja za nekatere. Bi si pa drznil trditi, da za velik del ljudi ne. Tudi če sami pri sebo vedo, da nekaj ni res, je velika napaka, da jih zmerjamo z butci in nevedneži. To nas ne bo pripeljalo nikamor. Večina — tudi tisti, ki so poslankino izjavo lajkali in zahtevali odgovore policije — je vedela, da v prvih treh mesecih tega leta v Ljubljani ni bilo sedeminpetdeset migrantskih posilstev.

Je pa še nekaj drugega, konča Gruden. Gre za komunikacijo, ki je del instrumentarija avtoritarnega modela politike. Če svoje sledilce prepariraš z lažmi in zahtevaš vedno bolj avtomatičen in vedno manj kritičen odziv oz. podporo lažem, s tem ritualno vzpostavljaš slepo lojalnost. To avtoritarna paradigma potrebuje. To je politična paradigma, ki kritično mislečih ne samo ne potrebuje, ampak jih celo sovraži. Rečeš, da danes ni 5. april, ampak 20. maj — in vsi takoj skočijo in rečejo: “Tako je!”