Nesmiselnih referendumov smo vajeni. Priložnosti je bilo že več kot dovolj. Če k tridesetim državnim prištejmo morda že trimestno število lokalnih — centralna evidenca le-teh namreč ne obstaja —, se ne bi smeli čuditi ničemur. Pri taki inflaciji neposredne demokracije je to neizogibno.
Toda nedeljski parkiriščni plebiscit v Ljubljani je presegel vse te demokratične bizarnosti, ki smo jim doslej bili priča, in še dodatno degradiral standarde političnega boja.
Predvsem pa je referendum relativiziral razmerje moči v boju na ljubljanskem požiralniku. Se je župana, sposobnega tako prebrisanih manevrov, res mogoče kar tako znebiti? In ali se sploh lahko znesemo na njegovo manj prebrisano, a ne manj oportunistično opozicijo, da bi ji to le končno uspelo?
Prepričljiva nezaupnica?
Več kot 90-odstotna večina, s katero so Ljubljančani zavrnili neživljenjsko, v bistvu inkasantsko zamisel, je na prvi pogled prepričljiva nezaupnica Jankoviću — ki pa si jo pobudniki in proti glasujoči meščani lahko nekam zataknejo. Udeležba je bila sredi mrtve sezone pričakovano prenizka, zato zavrnitveni kvorum ni bil dosežen.
Pa tudi če bi bil dosežen. Tudi če bi referendum rezultatsko uspel, to ne bi spremenilo ničesar. Ljudje so glasovali o nečem, česar konkretno sploh ni. Glasovali so proti Jankoviću. To so bile neke vrste poskusne volitve. Volitve za trening. Tako so vsaj mislili.
Začelo se je v Štepanjcu
Vse skupaj se je začelo pozimi v Štepanjskem naselju, kjer je Janković v svojem stilu poskušal uveljaviti princip plačljivih parkirišč v stanovanjskih soseskah in pri tem naletel na oster odpor. Potem ko je MOL tudi sprejel “odlok o spremembah in dopolnitvah odloka o urejanju prometa”, je Civilni iniciativi CILJ uspelo zbrati dovolj podpisov za razpis referenduma. Šerif se je — pred počasi bližajočimi se lokalnimi volitvami — očitno ustrašil, zato je ljubljanski mestni svet odlok umaknil, obenem pa vendarle razpisal referendum. Misleč, da CILJ ne bo vztrajal pri referendumu.
Toda civilni iniciativneži so vztrajali. Čeprav odlok ni in nikoli ne bo v veljavi, niso umaknili pobude. Referendumska zakonodaja jih k temu ne zavezuje, niti ne anulira referendumske pobude avtomatsko, če podlaga zanjo ne obstaja več. CILJ je vztrajal in še naprej prodajal referendum kot nezaupnico županu.
Avtomobilska folklora
Da je mestni svet inkriminirani odlok umaknil in v isti sapi vendarle razpisal referendum, je bila prebrisana poteza starega lisjaka Jankovića, ki pa ne bo obrodila takih sadov, kot si je sam želel.
Prvi del poteze, s katero je hotel pomiriti frustrirane, k minimaliziranju stroškov nagnjene ljubitelje privatnega prevažanja in parkiranja, županu očitno ne bo uspel. Globoko zakoreninjene avtomobilske folklore pač ne more niti on izruvati čez noč.
Druga stvar pa je ta, da je Janković potihem računal, da bo javnost spregledala dvoje: da je (bil) parkiriščni referendum po eni strani brezpredmeten, ker je bil odlok umaknjen, po drugi pa, da bo sam izpadel kot velik demokrat, ki gre na roko celo svojim nasprotnikom.
Objestnost referenduma
A tudi iz tega ni bilo nič. To ni bil del kampanje (ki je pravzaprav sploh ni bilo). V medijih je bilo sicer omenjeno, do kakšne situacije je prišlo z umikom odloka in z neumikom referendumske pobude. Toda večina volilcev, ki novic ne spremlja zelo dosledno in natančno, temu v poplavi drugih informacij ni posvečala posebne pozornosti. Ali jih v svoji nenaklonjenosti Jankoviću niti ni hotela opaziti.
Še posebej pa ta referendumska objestnost ni zares prodrla v javnost zato, ker so se njegovi pobudniki ves čas delali, kot da se vmes ni nič zgodilo. Tudi mediji so o tem pridno poročali v glavnem v tem smislu, kot da končno le prihaja do dolgo pričakovanega poskusa detronizacije samopašnega župana. Kot da gre za samo še en regularen oz. vsaj regularno smiseln referendum več, s katerim lahko državljani preprečijo odločitev avtokratskega, samo navidez demokratičnega politika.
Boj se daril Danajcev
Misleč, da bo to antireklama zanje in reklama zanj, je Janković svoje nasprotnike v bistvu častil z brezplačno predvolilno kampanjo v vrednosti približno milijon evrov. Ti pa so to velikodušno darilo — ker ne poznajo latinskega izreka: “Timeo Danaos, et dona ferentis.” — brez razmisleka sprejeli.
Pri tem sta obsojanja vredni obe strani. Tako darovalska kot obdarovana. Tako lokalna oblast kot civilna družba. Župan je omenjeno vsoto davkoplačevalskega denarja gladko porabil za strateško sicer tvegano potezo za diskretno diskreditacijo opozicije, opozicija sama pa si je za ta denar — ne da bi razmislila, na katerem bankomatu je zrasel — privoščila antikampanjo proti njemu samemu.
Saj (se) razumemo
Organizirati brezpredmeten referendum in na njem tako ali drugače glasovati, ni samo čudaško, ampak že prav perverzno. To je mogoče samo v Sloveniji — ali morda samo v Ljubljani.
Kolovodja civilne iniciative je v nedeljo rekel: “Današnji rezultat ni konec naše zgodbe. Referendum nikoli ni bil naš edini cilj. Bil je začetek. Začetek prebujanja Ljubljane. […] Na tisoče Ljubljančank in Ljubljančanov je prvič javno povedalo, da se s takšnim načinom vodenja mesta ne strinja.”
Da, da. Saj razumemo. Če mesto že dvajset let vodi človek, ki ima milo rečeno kar toliko in toliko masla na glavi in gre morda že večini na živce, so za njegovo deložacijo dovoljena vsa sredstva. Tudi to, da izkoristiš priložnost in pokuriš other people’s milijon evrov, ki ti jih tako rekoč podari ta človek sam.