Radia sploh nima več smisla poslušati, ker spikerji non-stop težijo — če ne ravno s športom in reklamami — z razmerami na cestah. Ne morete si predstavljati, kako smešno in absurdno se človeku brez lastnega avtomobila zdi poslušati prometne informacije, kaj šele deliti domnevno nesrečo z rojaki, ki obtičavajo v zastojih.

Šoferski problemi na slovenskih (avto)cestah so problemi prvega sveta, ki me ne zanimajo niti kot konverzacijska tema. Prav vam je, kaj se pa vozakate z avtom, si včasih mislim — in že hočem to reči naglas, pa se na srečo ugriznem v jezik. Ker če dandanes javno izraziš pomisleke proti slovenski prometni politiki in proti cijazenju z osebnimi avtomobili na pogon z notranjim izgorevanjem, je to skoraj hujši politični, če ne že državljanski greh, kot če desničarja ozmerjaš s steklim psom.

Slovenska brezizhodna obsesija

Kadar pa se vendarle vozim z avtom — če res ne gre drugače, torej s kolesom ali vlakom (ker ne maram avtobusov in taksijev) —, se vozim z rentanim električnim avtom. Nekajkrat na mesec. Ponavadi na mestnih relacijah. Na medkrajevnih samo izjemoma.

Toda čeprav se znam zastojem izogibati, se mi tu in tam le zgodi, da padem v prometni zamašek. Takrat samokritično pomislim, kaj hudiča sploh delam zdaj v tej kripi na tej cesti! Hvala bogu, da nimam avta.

Če pa se vendarle poskusim vživeti v to slovensko brezizhodno obsesijo z avtomobilnostjo, ugotavljam, da ni težko biti bolj pameten od vseh teh pametnih na eni in na drugi strani.

Da bo dlje mir

Tako kot Žiga Turk ne vidi dlje od havbe, tudi Boštjan Udovič — avtor te zadnje filipike proti širitvi ljubljanske obvoznice —, ne vidi dlje od balance bicikla.

Teorija, da širjenje avtocest dolgoročno ne reši ničesar, ker bo prometnih pasov že čez nekaj let spet premalo, je med Slovenci, ki se na vse spoznajo, postala populistično priljubljena. Po mojem pa v dani situaciji to ni argument, da avtocest ne bi bilo dobro širiti (in celo zgraditi še par novih). Število osebnih avtov per capita se ne bo zmanjšalo, niti se ne bo zmanjšala vsota kilometrov vseh dnevnih lokalnih migracij.

Ne samo ljubljanska obvoznica, ampak vse slovenske avtoceste bi morale biti šestpasovne. Take bi jih bili morali že na začetku sprojektirati in zgraditi (če ne bi kratkovidno šparali). A kar je, je. Ljubljansko obvoznico bi bilo treba razširiti v osempasovnico, da bo vsaj malo dlje mir.

Nikoli več

Slovenska prometna politika bi si s širitvijo avtocestnega križa in ljubljanskega obroča kupila čas. In to toliko časa, da bi po širitvi (in zgostitvi mreže) avtocest začela investirati v infrastrukturo javnega prevoza. Zlasti seveda železniškega. Pretočnost razširjenih avtocest bi morala zadoščati vsaj tako dolgo, dokler ne bi bilo potovanje z vlakom časovno, destinacijsko in cenovno konkurenčno potovanju z avtom. Da naslednjih dvajset, trideset, štirideset let ne bi bilo treba spet širiti avtocest — potem pa nikoli več, ker bi se zadosten del prometa oz. potovanj preselil na železnico. Potnikov bo več kot danes, poti bo več kot danes, avtov bo več kot danes. Ampak to se bo porazdelilo in ne bo gneče.

Nepravi argumenti

Problem s slovensko prometno politiko in prometno ureditvijo ni v glavah. Govorjenje o ekologiji in okoljski ozaveščenosti, o šoferskem egoizmu in brezobzirnosti, o vzajemnosti in solidarnosti, na drugi strani pa o človekovi pravici, da dela, kot mu zapaše, če le ima dovolj denarja za predober avto in preveč bencina, in da živi ta plehki plehnati glamur namišljene svobode ali banalne nujnosti gibanja po štirih kolesih, ne bo pripeljalo nikamor. To niso pravi argumenti.

Problem je v resnici v denarju — in to v javnem denarju. Prometno infrastrukturo rabijo vsi. Tisti, ki se vozijo z avtomobilom zato, ker jim je to neka neoliberalna lifestyle fora in ker mislijo, da je globalno segrevanje izmislek kulturnega marksizma — pa da je bojda vlak za reveže —, in tisti, ki se vozijo z vlakom zato, ker se jim zdi udobneje, ceneje in včasih bolj praktično, pa še bolj okoljsko ozaveščeno.

Gre za to, da se bo — pardon: da se vsaj bi — tudi Žiga Turk kdaj vozil z vlakom, tako kot bi se Boštjan Udovič komot peljal po avtocesti, čeprav je kao proti.

Za zdravo telo

Moja vizija slovenske prometne politike, če ji kot laik lahko tako rečem, je seveda pobožna želja, ki se ne bo uresničila. Le kako bi lahko Slovenija zgradila normalno prometno infrastrukturo, če pa je že tistih par sto kilometrov obstoječih avtocest gradila trideset let (in še te preplačala, ker je bilo treba še kaj v žep pobasati)?

Ne samo da ni vseh teh milijard, da bi to uresničili. Slovenija nima niti menedžerske, zakonske, dogovorne, bivalne, gospodarske, okoljske kulture in infrastrukture, da bi tak projekt speljala in mu prilagodila prostorsko ureditev in svoj lastni landscape in ekologijo. Tako da lahko kar neham sanjati — in grem na kolo za zdravo telo ali na vlak, da padem vznak.