Imam neprijeten občutek, da množice v zvezi z RTV Slovenija zanima — ali natančneje rečeno: jezi — samo to, da TV Slovenija prenaša samo vse tekme slovenske reprezentance na evropskem prvenstvu v nogometu in samo eno tekmo na dan. (Še dobro, da naši nikoli ne igrajo po dve tekmi na dan.)

Vsi drugi problemi RTV Slovenija pa nikogar ne zanimajo. No, razen medijskih profesionalcev in ne nujno dobronamernih dežurnih kritikov. Ker dokler bo RTV prispevek samo 12,75 evra, bo vesoljni slovenski avditorij nasplošno zadovoljen — ali vsaj ne preveč naglas nezadovoljen — z muziko, ki jo za ta drobiž dobi.

Vseeno pa se moramo vprašati: ali je finančna stiska, v kateri se je znašla RTV Slovenija, res edini ali vsaj glavni problem?

Seveda ne. To pomanjkanje je sicer grozno, vendar pride prav za odvračanje pozornosti.

Naporno in zahtevno

Že zadnjič sem napisal, da “javni RTV servis ni več družbena prioriteta niti za vlado in zakonodajalce, niti za tiste, ki jih ti pooblastijo za svetovanje in nadzor nad izvajanjem produkcije.”

Da ne bo pomote, zdaj dodajam: za večino ljudi, ki še čutijo vsaj minimalno, neko nagonsko, neartikulirano potrebo po informiranju, RTV ni niti medijska prioriteta. Alternativ za informiranje je več kot dovolj. Konzumirati informacije na RTV je naporno in zahtevno že sámo po sebi. Skoraj tako naporno in zahtevno kot zbirati, procesirati, distribuirati informacije. Za nameček pa naslovniki v glavnem niti niso targetirani. Informacija pade, kamor pač pade.

In ker več ljudi zanima nogomet kot pa kaj kao pomembnejšega, nastane halo, če se komu zazdi, da je na TVS premalo prenosov nogometnih tekem. Zaradi informativnega programa ali zaradi pametnejših, da ne rečem zahtevnejših oddaj — od lastne ali odkupljene produkcije serij in filmov in dokumentarcev, da drugih, nešportnih prenosov niti ne omenjam —, ni nikdar halo. Tudi zaradi razvedrilnega programa redko. Če pa izbruhne kak politični, politizirani cirkus, potem pa ja.

Blazen dosežek?

Če odštejemo posamezne ekscese kot dobronamernostno neumno pismo svétnice Rosviti Pesek — ali da Možina še vedno propagira žalostne usode žrtev komunizma in/ali partizanstva —, je Golobova vlada z novelo Zakona o RTV bolj ali manj uspešno depolitizirala RTV Slovenija.

Bi to morali ceniti kot nek blazen dosežek? Seveda ne. Upoštevati je namreč treba naslednjo pripombo: če RTV z vsemi temi Kmetiči, Whatmoughi, Urbanijami, Gregorčiči in Pirkoviči in Možinami ne bi bila že prej spolitizirana kot še nikoli, potem ta vlada ne bi dosegla ničesar. Z RTV sploh ne bi imela kaj početi. Niti ne bi znala česarkoli početi.

Ali še huje: če ne bi bilo prej Janše in janšizma, tudi Goloba in te vlade sploh ne bi bilo. Samo povem.

Stari mački

Stari mački Marjan Kralj, Marjan Lah, Boris Bergant in Zoran Medved nekaj vedo o RTV Slovenija, zato so napisali štiriročno odprto pismo. Nisem pa prepričan, da so pravilno diagnosticirali težave, ki našo nacionalko tarejo.

Marsikateri očitek drži, vendar se avtorji lotevajo problemov preveč načelno. V resnici ni tako. Razen da ji radikalno primanjkuje sredstev, je glavni problem RTV kadrovski. Čisto dobesedno personalni. Pa disciplinski najbrž tudi.

Ni problem, kako sta uprava in Svet po zakonu sestavljena. Problem je, kdo so člani uprave in kdo so člani Sveta. Že mogoče, da ne eni ne drugi nimajo politične agende — ali vsaj ne tako agresivne in ne tako družbeno škodljive kot prejšnja garnitura —, toda na žalost so tako novinarsko in produkcijsko kot tudi ekonomsko nekompetentni.

Saj so bili tudi prejšnji taki. Ampak kje je potem sploh kakšen napredek — razen da so se nekako znebili janšistov?

Čudežna palčka

Štirim RTV mušketirjem je treba priznati zaslugo, da so si pristojni ministrici in premieru drznili povedati, “da je [vlada] z novelo zakona o RTV Slovenija brcnila v temo”.

To je res. Vlada je verjela, da bo z novelo rešila RTV kot s čudežno palčko. Toda kaj takega lahko verjame samo nekdo, ki nima pojma niti o RTV, niti o medijih — kaj šele o kadrovanju v kreativnih industrijah. Z osvoboditvijo RTV je vlada po defaultu prepustila vodenje in nadzor slojem, cehom, peersom, generacijam, prijateljem, profesijam, profilom, izobrazbam —, ki tej nalogi niso dorasli.

In za to ni kriva direktno uprava, niti ni kriv Svet. Vlada je kriva. Ker ni dorasla javni instituciji niti zakonodajno, kot ustanoviteljica, nit ekonomsko, kot financer. Vlada je kriva, da TVS ne prenaša vseh tekem. Vlada je kriva, da TVS ne prenaša Trooping the Colours. Vlada je kriva, da TVS ne dela vzporednih volitev. Vlada je kriva, da TVS predvaja toliko ponovitev.

Konec RTV

Člani uprave in Sveta so krivi samo toliko, kolikor so se z veseljem in naivnimi ambicijami znašli v tem partizanskem golažu optimističnih, dobronamernih in počaščenih, da so bili izbrani. Da so lahko zraven in da smejo delati za vlado, ki jih je v to potunkala.

Novela Zakona o RTV je sestavljena tako, da bo na površje naplavila nesposobne in oportunistične, samo izjemoma pa kakšnega pokončneža, ki bo še pravočasno obupal in odstopil. Nič drugače ni kot prej. Vedno je bilo tako. S to razliko, da je bilo prej skoraj vse politično, zdaj pa je skoraj vse civilnodružbeno.

Nihče pa ni pri tem predvidel, da je padanje profesionalnih standardov — in to ne samo medijskih, ampak tudi političnih in civilnodružbenih — najboljša garancija, da bo RTV vedno težje funkcionirala sama od sebe po neki inerciji.

In če k temu prištejemo še pavperizacijo produkcijskih sredstev, se bomo morali sprijazniti, da se dejansko bliža konec RTV, kakršno smo poznali.