Ker nisem bil zraven v Bâtiment József Antall na konfirmacijskem hearingu Marte Kos, lahko delim navdušenje nad njenim bruseljskim nastopom samo iz druge roke. A ker je v tej prvi fazi preverjanja šla gladko skozi, smem temu poročilu verjeti.
Nočem pa verjeti diskreditacijam, ki jih je proti Marti Kos lansirala opozicija. Njim že vnaprej ne verjamem ničesar.
Denunciantstvo desničarjev sámo po sebi ni nekaj, s čimer bi normalen človek sploh polemiziral. Kaj šele z njihovimi propagandističnimi mediji. Razen tega je špecanje tujemu razredniku ali ravnatelju — ali zaporniškemu pazniku, če hočete — slovenski nacionalni šport, ki tudi levičarjem ni tuj, tako da to podučevanje niti ne bi bilo dovolj pedagoško targetirano.
Pa vendar sem vedno znova zgrožen nad primitivizmom podtikanja in potvarjanja, s katerima desničarji tako vrhunsko operirajo.
Do komičnosti prenapeto
Če pustimo to Marti Kos očitano in do komičnosti prenapeto domnevno udbaštvo ob strani, Nova24TV.si še piše, da je kandidatka “zatajila poznanstva” s Kučanom in Jankovićem,“vidnima podpornikoma Putinovega režima”.
Neverjetno! Kako je lahko človek tako neumen — ali morda nepismen —, da napiše, da je nekdo “zatajil” nekoga, o komer ga ni nihče nič vprašal in ki sploh nima zveze s tem, o čemer je tekla beseda?
In če je že bila slučajno Ukrajina na tapeti, kako je lahko človek tako hudoben, da za nekoga, ki ni podpornik Putinovega režima, napiše, da je podpornik Putinovega režima?
Ne, ne, oni niso niti neumni niti hudobni. In če ne bi zvenelo kot kompliment, bi celo priznal, da so pismeni.
Še predobro vejo
Ti mali Goebbelsi še predobro vejo, da ni res, kar pišejo in govorijo, ampak vseeno to pišejo in govorijo. To delajo zato, da bi naslovnike — torej svoje vernike, ki jim tega ni treba dvakrat reči — emocionalno angažirali za svojo politično agendo.
Vejo pa tudi, da za neko politično agendo ni slabšega, kot če jo konkretno razlagaš ali bog ne daj celo kaj obljubljaš. Tega ljudje ne razumejo ali pa jih niti ne zanima. In če slučajno razumejo, se zna zgoditi, da te kdaj kasneje primejo celo za besedo. Tako da raje ne.
Raje torej pridigajo o kao škandaloznih irelevantnostih, si zmišljujejo, hiperbolizirajo, insinuirajo, se direktno zlažejo. To se izplača, ker ljudi zanesljivo razpizdi. Ne vseh, seveda, ampak njihove že senzibilizirane privržence. In teh bo počasi, počasi vedno več. Dlje ko bodo to delali, več jih bo — in prej bodo na cilju, kot se je nekoč izrazil njihov kolovodja. Zunanje okoliščine družbenih omrežij in informacijskega overloada pa tudi delajo njim v prid.
Psi in mačke
“Emocije so nad fakti. Skrajna desnica izkorišča […] jezo, ogorčenje, strah, celo presenečenje in nejevero, skepso, dvom in razočaranje. Zato migranti posiljujejo in kradejo, tudi če ne posiljujejo in kradejo. Zato se umetniki norčujejo iz Kristusa, tudi če se ne norčujejo. Zato moški premagujejo ženske v boksu, tudi če so ženske. Zato hočejo levičarji pobiti 220.000 volilcev SDS, tudi če tega nočejo. Zato je Trump na prejšnjih volitvah zmagal, tudi če ni zmagal. Zato so islamisti požgali notredamsko katedralo, tudi če je niso. Zato nas s 5G kontrolirajo, tudi če nas ne.”
Zato sta Kučan in Janković sta ‘vidna podpornika Putinovega režima’, tudi če nista. In zato je Marta Kos ovajala za Udbo, tudi če ni. To je Trumpova kategorija preverljivosti oz. veljavnosti: priseljenci s Haitija v Springfieldu, Ohio, jejo pse in mačke, tudi če jih v resnici ne jejo.
In če je človeku, ki to stresa, uspelo postati predsednik Združenih držav Amerike, potem ni hudič, da ne bo nekaj uspelo tudi slovenskim desničarjem.