Kulturni boj

Prvi, četudi ne nepomembni razlog je, da se mi načeloma in ponavadi ne ljubi udeleževati nedeljskih ritualov neposrednega odločanja. Še posebej ne referendumov na temo, o kateri smo se že enkrat prej izjasnili. Mislim, da ima demokracija meje in da za naš občutek svobode ni potrebno, da nas oblast preveč nadleguje z metafizičnimi in moralnimi vprašanji.

Ampak ja, na referendumu o ZPPKŽ bom glasoval. Ker mi je osebno in profesionalno všeč kulturni boj. To me intrigira. Na nekaterih volitvah in referendumih mi je vseeno, kdo zmaga in katera odločitev obvelja. Za referendum to nedeljo pa mi ni vseeno. Vseeno mi je bilo za izide referendumov o konoplji, preferenčnem glasu, vodah, drugem tiru, arhivih, malem delu, nedeljskem delu, arbitražnem sporazumu … — da ne grem še bolj nazaj.

Navijaški občutek

Iz zgoraj naštetih referendumov je mogoče uganiti, kaj me v določenih primerih motivira, da grem glasovat. Počutiti se moram navijaško. Imeti moram občutek, da to in to ne sme biti izglasovano. Da jemljem kot dolžnost, da ne smem pomagati pri (re)tradicionalizaciji in/ali podesničenju družbe. Da začutim, da moram nekaj narediti, da mi ne bo nerodno, kje živim.

Gre mi pa tudi za to, da se ne smem pustiti jebat v glavo takim à la Aleš Primc (ali Vili Kovačič). Tako kot se jim v bistvu pusti jebat v glavo cela država s svojo hiperdemokratično referendumsko zakonodajo.

Obča mesta proti

Posebej pomemben razlog za glasovanje sploh in glasovanje za je tokrat to, da so nasprotniki ZPPKŽ — ki jim je kulturni boj očitno še bolj všeč kot meni — tako fanatično motivirani, da si zagovornikom zakona drznejo metati v ksiht ne samo manipulativne, ampak že kar blatantno zlagane očitke.

Z veseljem bi prisluhnil tehtnim argumentom proti sprejetju zakona. Toda razen običajnih psevdofilozofskih, pobožnjakarskih in paranoidnih občih mest o svetosti in nedotakljivosti življenja, plemenitosti naravne smrti, božji volji, kulturi smrti, družbeni dekadenci in možnih zlorabah predvidenega postopka tako s strani kao suicidalnih pacientov kot njihovih agnostično brezčutnih svojcev nisem slišal ničesar. Ničesar, kar bi me napeljalo k razmisleku o uzakonitvi asistiranega samomora, če že ne prepričalo v nasprotno.

Zdravništvo

Razumem tudi odpor zdravnikov ali vsaj nekaterih najglasnejših zdravnikov, ki so se javljali k besedi zato, ker so proti svoji volji — ne nujno večinski, a v vsakem primeru brez posebnega posvetovanja uveljaviteljev ZPPKŽ z njimi — padli v ta zakon kot nekakšen tehnični backup postopka samousmrtitve.

Razumem pa jih v bistvu po zaslugi Alojza Ihana, ki je edini znal ubesediti profesionalne pomisleke stroke, ki je bila čez noč postavljena pred dejstvo, da bo del njihovih obveznosti — možnost ugovora vesti gor ali dol — odslej tudi nasprotje tega, kar že tisoč, dva tisoč let počnejo.

Verjamem, da je v zakonu dovolj varovalk — po besedah Andreja Pleterskega v sredinih Odmevih več kot v kateremkoli zakonu v drugih državah, kjer je asistiran samomor že legalen —, da ne bo prihajalo do malverzacij in zlorab. Škoda, da snovalci asistiranega samomora niso uredili zadeve tako, da bi zdravnike moralno in odgovornostno razbremenili. Najbrž pa tak zakon ne bi mogel biti sprejet, dokler ne bi spremenili še nekaj drugih zakonov in/ali podzakonskih aktov.

Kultura govora in jezik

Imam še nekaj pripomb, ki za sámo referendumsko odločanje niso bistvene — zato pa tem bolj za kulturo govora in jezik sam.

Strašno me je namreč motila prozorna, a v resnici grdo olepševalna dikcija predlagateljev zakona in zakonodajalcev. “Predčasno končanje življenja”? WTF! Kakorkoli že obrnemo, v bistvu gre za “samomor” — za “asistiran samomor”, če že hočete, ali (če ne marate anglistično zvenečih konstrukcij s preteklimi deležniki) “samomor z asistenco” ali “samomor s pomočjo”.

Seveda še predobro vemo, zakaj niso uporabili te besede. Niso je uporabili, ker označuje slovensko stigmo, nacionalno travmo. Niso je uporabili, ker je družbeno unspeakable beseda. Ker ne spada v javno rabo. Ker piarovsko ni dobra. Niso si je upali uporabiti, da ne bi koga odvrnila od tega, da bi glasoval za zakon. Morda so se celo bali, da bi že sama omemba te besede pripravila koga do tega, da položi roko nase.

Bobu bob

Če so s tem izrazoslovjem rešili eno samo življenje potencialnega samomorilca, potem se je seveda splačalo, da so nas celo leto ali dve bolela ušesa ob poslušanju ekskulpativnega in eskapističnega leporečenja o “predčasnem končanju življenja”. To se mi je ves čas zdelo tako prekleto slovensko: govoriš in govoriš o nečem, pa tega ne poimenuješ s pravo besedo, ker se delaš finega in pametnega.

Če bi rekli bobu bob — torej samomoru “samomor” in asistiranemu samomoru “asistiran samomor” —, sem prepričan, da bi bilo še bolje. Morda bi preprečili še več samomorov, če bi besedo, ki to strašno dejanje označuje (ne mislim tega s pomočjo) detabuizirali, da ne rečem celo banalizirali.

In če bi rekli bobu bob, bi se tudi prepričljiveje povzdignili nad nasprotnike, ki so tudi uporabljali metafore — seveda svoje, nagravžno manipulativne, kot “zastrupljanje”, “ubijanje” neozdravljivo bolnih. 

Jezik moramo jemati resno. Tako kot smrt in samomor. S pomočjo ali brez. Predčasno ali pravočasno. Sicer pa vso srečo vsem v nedeljo. Ker kot je napisal že Prešeren v Sonetih nesreče: “Glasujte zdaj, umrite pozneje”.