Nataša Pirc Musar je v celoti še ne objavljenem intervjuju za N1 izjavila, da je neupoštevanje oz. (resnici na ljubo) odlaganje upoštevanja odločbe Ustavnega sodišča — da je treba sodnikom zvišati plače — »pravno huliganstvo«.

To je prepotentna in nesramna izjava, ki se političarki njenega ranga ne spodobi. Ampak biti prepotentna in nesramna je del njenega koncepta predsedniciranja. Oglašati se neizprosno v zvezi s čimerkoli aktualnim. Povedati svoje. Uporabljati grobe, nediplomatske besede, ki bi jih prej pripisali politiku janšistične baže.

S to razliko, seveda, da je NPM fake leva.

Takšna pač je. Že ko je kot Nepahor kandidirala, je napovedala, da ne bo tiho. In evo, to je to. Zdaj pa imamo hudiča. V tem se razlikuje od svojega predhodnika. Ki je raje modro molčal. Pahor nikoli ni in ne bi rekel, da je vlada »huliganska«. Niti za tisto prejšnjo. 

Toksična metafora

Sedanja predsednica pa se je čutila dolžno in poklicano uporabiti to ljudsko toksično metaforo. Pravno huliganstvo! Resno? Ali se NPM zaveda, kaj je bleknila? Ali ji je jasno, da je kot simbolična plemenska poglavarka primerjala naše operativne politične voditelje — karkoli že si o njih mislimo (namreč ona in mi sami) —  s podivjanimi, objestnimi, uničevalskimi, anarhičnimi, deviantnimi prestopniki?

NPM kot pravnica drži s sodniki in ustavnimi sodniki in s populistično ozaveščenim folkom, ki ima polno gofljo pravne države in poln kufer aktualne vlade.

Pa za medijsko všečnost to tudi prav pride. Danes se v javni debati splača podžigati nezadovoljstvo in ogorčenje. Splača se izražati še bolj razborito in nestrpno ter v afektu in s hiperbolami. Ker naslovniki javnih debaterjev — nezadovoljni in ogorčeni in vsi v afektu — to radi slišijo. Če večina čveka isto in enako, se jim bolj zdi, da je ziher vse res.

Legitimizacija populizma

Tudi predsednici se splača tako govoriti. Če je njenim podložnikom všeč, kar govori in kako govori, jo imajo bolj za svojo. Če visoka politična instanca z lastno jezikovno rabo legitimizira razborito, nestrpno, ogorčeno, nezadovoljno izražanje v metaforičnem afektu, ki opravičuje izbiro besed, potem že mora biti nekaj na tem.

Predsednica je z izjavo o »pravnem huliganstvu« legitimirala populistično hujskaštvo ali če hočete državljansko vulgarnost politikantske ozaveščenosti. Huligani?! Zdaj vemo. Saj že dolgo govoričimo, da so politiki banda in da je Slovenija nasploh brezpraven Bantustan ali pač nekaj takega. Zdaj je to uradno. Predsednica je požegnala te butaste pripombe, ki so se izza šankov razlezle na družbena omrežja, od tam pa v novodobni, kao kritični, publicistični stylebook.

Od besednjaka kakšnega Steinbucha ali Kadiča pa je (bil) samo še korak do Erjavčeve.

Zavestno na nož

Še predobro vemo, da NPM zna biti olikana, na trenutke tudi pocukrana. Zakaj pa tokrat ni bila? Zakaj ni preprosto in vljudno, toda nič manj direktno povedala, da se ji zdi zelo narobe, da vlada ni uresničila odločbe ustavnikov že do 3. januarja, in še bolj zelo narobe, da zavlačuje še naprej, po prekoračitvi roka? In zraven še magari na dolgo in široko argumentirala, zakaj tako misli?

Da je temu rekla »pravno huliganstvo«, ni bilo naključje. Prepričan sem, da se ji ni zareklo in da se ni spozabila. Zavestno je šla na nož.

Predsedničino zaščitništvo me ne pomirja. Ravno nasprotno. Vznemirja me — če ne celo jezi —, da se je za nek svetel cilj, za katerega se strastno zavzema, pripravljena odreči verbalni dostojnosti ali primernosti.

Nihče se ne vpraša

Od predsednice bi pričakoval, da bo za razliko od drugih, osebno in profesionalno bolj zainteresiranih pravnikov videla čez planke črkobralskega dojemanja vloge in poslanstva Ustavnega sodišča.

Vsi vemo, da je treba spoštovati odločitve in odločbe sodišč, predvsem Ustavnega sodišča. Nihče pa se ne vpraša — niti predsednica —, kako je mogoče, da je Ustavno sodišče o zahtevi Sodnega sveta za oceno ustavnosti zakonske ureditve sodniških plač sploh odločalo.

Nihče se ne vpraša — niti predsednica —, kam bomo prišli, če bo Ustavno sodišče odločalo o upravičenosti ali neupravičenosti povišanja plač. V nekaterih poklicih. Ne v vseh, seveda.

In nihče se ne vpraša — niti predsednica —, zakaj ni Ustavno sodišče zavrnilo prebrisanega in za lase privlečenega pisma insajderskemu dedku Mrazu kot neutemeljen poskus, da ustavne sodnike same kot cehovske kolege domnevno pavperiziranih hierarhično nižjih sodnikov pahne v evidenten konflikt interesov.

Da bo včasih tiho

Primerjava vlade s huliganizmom pa zdaj meče še bolj čudno luč na popravke Zakona o sistemu plač v javnem sektorju v povezavi z Zakonom o funkcionarjih v državnih organih, ki jih je NPM pred mesecem in pol predlagala vladi. Tudi v tistem sicer nejavnem, vendar pozneje najbrž načrtno leakanem dopisu si je predsednica zastavila vprašanje “resnične ustavne skladnosti” teh plač.

Od predsednice vseh državljanov — ne samo ustavnih sodnikov in sodnikov in državnih tožilcev — pričakujem, da se bo znala sklicevati tudi na zdravo pamet, ne samo na pravniško. Predvsem pa to, da se bo vljudno brzdala, kadar nam bo poskušala nekaj dopovedati. Ali še raje … — da bo včasih tiho.