Predsednica Nataša Pirc Musar je na grd način ugotovila, da državljanke in državljani ne cenijo njenih požrtvovalnih prizadevanj za pravičnejšo družbo. Zato zdaj obtožuje medije, da z neresničnimi naslovi zavajajo javnost.

Skratka: NPM se je čutila dolžno predlagati nekatere korekture Zakona o sistemu plač v javnem sektorju v povezavi z Zakonom o funkcionarjih v državnih organih. Ministru za finance, ki je takrat začasno opravljal tudi funkcijo ministra za javno upravo, je zastavila vprašanje “resnične ustavne skladnosti” 23. člena ZSPJS in predlagala črtanje odstavka, da “funkcionarjem [za razliko od javnih uslužbencev, op. MC] ne pripadajo dodatki, razen dodatka za delovno dobo”.

Gašenje požara

Ali z drugimi besedami: tudi funkcionarji — torej tudi predsednica sama — bi po njenem morali biti upravičeni do dodatkov za “specializacijo, magisterij, doktorat”, “dvojezičnost”, “manj ugodne delovne pogoje”, “nevarnost in posebne obremenitve” in “delo v manj ugodnem delovnem času”.

Kakorkoli, predsednica zdaj gasi požar:

“Nikoli nisem trdila, da nisem zadovoljna s svojo plačo oz. da želim višje plačilo, temveč se zavzemam za ustavno skladen in pravičen sistem plač funkcionarjev in vseh javnih uslužbencev”.

To je na dobesednem nivoju sicer res. Toda resnici na ljubo je treba pripomniti, da je v omenjenem dopisu tudi ta argument:

“‘Delovnopravni’ položaj tako predsednice republike kot funkcionarjev v Uradu je po našem mnenju primerljiv s položajem ostalih funkcionarjev različnih vej oblasti kot tudi s položajem javnih uslužbencev. Zato bi jim morali biti zagotovljeni primerni pogoji dela v smislu varstva pri delu, počitkov in nenazadnje tudi primerno plačilo za opravljanje njihove funkcije.”

Pahor je preživel

Dobro. Pirc Musarjeva ni eksplicitno nezadovoljna s svojo plačo. Tega res ni rekla. Saj ni tako nora ali vsaj sama sebi smileča se kot Pahor, ki je njega dni potožil, da s tremi jurji evrov na mesec ne more preživeti. (Guess what: pa je preživel!)

Seveda pa predsednica ne bi imela nič proti, če bi bila upravičena do kakšnega dodatka. To bi moralo pripadati tudi njenim pribočnikom in pribočnicam v Uradu.

Lepo od nje, skratka, da se nesebično in pošteno zavzema tudi zanje. Tisti, ki jo bolje poznajo, pravijo, da je to v njeni naravi.

Toda to so dodatki, o katerih lahko nefunkcionarji in nejavni uslužbenci samo sanjajo. Ker mora biti gospodarstvo danes konkurenčno in ker je od privatnikov kao edino pravilno, da navadnim zaposlenim smrtnikom tega ne privoščijo.

V remunerativnem smislu so dodatki samo vbogajme, v ekonomskem pa so pogruntavščina, ki izvira iz kreativnega računovodenja. Dodatki so drobižna manipulacija za vzbujanje varljivega občutka, da je človekovo delo vendarle nekoliko cenjeno in da se delodajalci zavedajo, da si uboge pare zaslužijo še nekaj malega ekstra.

Vox populi

Populističnemu naziranju, da imajo bogati že itak preveč, siromašni pa nepoboljšljivo premalo, lahko seveda rečemo fovšija. Ampak tako pač je in niti ni daleč od resnice.

Predsednica pa tega žal ni upoštevala. Vox populi ni mogel razumeti njene intervencije drugače, kot da si dobro preskrbljena gospa, ki ji ni hudega, želi še češnjo na torti svoje plače. In tega ni moglo popraviti dejstvo, da se je zavzela tudi za češnje na tortah plač vseh svojih funkcionarskih kolegov. Ni namreč pomislila, da te njene češnje pač ne pašejo na suhe skorjice — ali magari na še tako sveže in hrustljave žemlje —, s katerimi se v realnem življenju prehranjujejo podložniki Marije Antoanete.

State of the Union

NPM se med vrsticami čudi, zakaj je tri tedne star dopis pricurljal v javnost šele pred dnevi, in namiguje, da je to bilo namenoma sinhronizirano z njenim nastopom v Državnem zboru.

Morda res. Toda to sovpadanje je bilo vendarle posrečeno, tudi če ni bilo naključje. Predsednico je v njeni State of the Union adresi namreč tudi zaskrbelo, da Slovenija nazaduje na lestvici konkurenčnosti gospodarskega okolja. Je rekla: “Če hočemo ohraniti dobro ime in ugled naše države, potem moramo vztrajno krepiti njeno konkurenčnost in odpornost.”

Zavzemanje za krepitev konkurenčnosti gospodarstva in za pravičnejše nagrajevanje javnih funkcionarjev si ekonomsko in moralno nasprotujeta. NPM govori o nujnosti zategovanja pasu, ki da bo dobro delo privilegiranim, v isti sapi pa sanjari o rahljanju pasu, ki da bi tudi prav prišlo nekemu drugemu sloju privilegiranih. Oboje seveda na račun že tako ali tako prikrajšanih.

Naj si pripiše posledice, ne pa da očita medijem potvarjanje. To je vse, kar lahko rečemo.