Ko sem včeraj prebral velevažno novico, da je Vrhovno sodišče razveljavilo opomin, ki ga je minister za delo Luka Mesec fasal zaradi domnevne razžalitve Bernarda Brščiča — rekši, da je fašist —, sem moral prav pomisliti, kdo za hudiča je Brščič. Ime mi je bilo od nekod znano.

Malo pretiravam. Seveda se spomnim nesrečnika, ki je pred leti buril levičarske duhove in žel odobravanje desničarjev. Celo tega se spomnim, da je muslimanom v posmeh in prezir kot svinjski fajnšmeker na Twitterju nekoč objavil tihožitje narezka z obilo zaseke, šunke, špeha in drugih nehalal izdelkov. Kao manj vredne od sebe pa je žalil tudi z besedami kot “negroidne in semitske horde”, “spolni iztirjenci”, “pederasti”, “sodomiti”, “katamiti” … (Čeprav se imam za izobraženega, sem to zadnje moral prav poguglati.)

Nova taktika

V bistvu hočem povedati, kako čas beži in z njim naša pozornost in mentalna energija. En dan še obupujemo, da gre svet k hudiču zaradi takih, ki si upajo vse reči in s tem spravljajo dobromisleče ob pamet in živce. Čez nekaj kratkih let — ko svet vendarle ni šel k hudiču — pa se takih modelov le še komaj spomnimo.

Ni se vredno ozirati za vsakim Brščičem — ali se obenj spotikati —, ki slučajno pride mimo. Ni vredno biti pameten. Se ne splača.

Jaz sem zdaj spremenil taktiko. Glede na to, da je vedno več funkcionalno nepismenih in nedojemljivih, si ne delam utvar, da bo to prenekdo sploh opazil. Pa vendar! Jaz ne jemljem več resno nikogar. 

No, se korigiram: ne jemljem resno subinteligentnih, ki živijo v svojem svetu in ignorirajo očitnosti. Naj pojasnim: živeti v svojem svetu pomeni razmišljati tako, kot razmišlja poljubna in namišljena, neprešteta večina po njihovi lastni izbiri.

Sočuten nasmešek

In to še ni vse! Tudi politično angažiranih ali kako drugače politično zainteresiranih ne jemljem več resno. Namesto aplavza ali sredinca bodo odslej od mene deležni samo še prizanesljivo sočutnega nasmeška.

V bistvu sem delal napako, ko sem dolgo, predolgo poskušal biti strog in konstruktiven ali vsaj prizanesljiv, razumevajoč ali bog ne daj celo prijazen. V nerganje in cinizem me je zanašalo tako rekoč od nekdaj, vendar šele zdaj ugotavljam, da sem bil ves čas še premalo zatežen in ciničen. Rabim te obrambne mehanizme. Družba — slovenska družba, da ne bo pomote — je preveč zmešana, bizarna, trepljajoča in dogovorna, da bi hotel sodelovati v tej spirali. Taka kot je, družba name slabo vpliva. Zato hočem biti še bolj ciničen. Da si ne bi kdo kaj mislil in naredil.

Brlivka

In kaj ima s tem opraviti ubogi Brščič?

Nauk te zgodbe je, da smo se prepirali za fašistovo senco, ki jo je na pergamentno platno metala brlivka Brščičevih zagovornikov. Bedaki so ga zagovarjali rekoč, da smeš ozmerjati človeka s fašistom, če si slučajno Luka Mesec, ne smeš pa ozmerjati človekinje (ali dveh) s prostitutko, če si Janez Janša. Ker krivica. Ker ne štekaš.

Jaz sem takrat napisal, da “[t]ega ne pišem zato, ker bi dvomil, da je […] Brščič res fašist. [Če] dvomim, da je fašist, [to] še ne pomeni, da mislim, da ni. [M]orda res ni fašist — je pa zagotovo dovolj nor, da se dela, da je.”

Ne nasedajmo provokacijam. Brščič je prišel in odšel, vendar ni v družbi ničesar spremenil v skladu s svojimi bolanimi prepričanji. Uspelo mu je samo to, da je legalno obveljal za fašista. To je v bistvu pravno logično — četudi ne povsem nediskutabilno —, vendar kot ekstremni cinik temu ne morem brez rezerve aplavdirati. Ker je Brščič s tem — kljub razveljavitvi opomina Luki Mescu — v resnici dosegel samo to, da ga jemljemo resno.