Tri etaže Maximarketa so do nadaljnega zaprte. Usoda leta 1971 zgrajene in do sredine 90. let priljubljene, da ne rečem ikonične veleblagovnice je negotova in nejasna. Zaprli pa bodo tudi Namo, ki je še starejša, a zato ne manj perverzen predmet nostalgije. S to razliko, da jo nameravajo od zunaj in od znotraj prenoviti in ji vrniti staro slavo. Kar pa seveda ne pomeni, da je usoda Name kaj manj negotova in nejasna od usode Maxija.

Ne za ta denar

Pred petimi leti sem jasnovidno napovedal, da bodo nekega dne zaprli Maximarket. Imel sem prav. Zmotil sem se samo glede načina. Mislil sem, da ga bodo zaprli postopoma: najprej drugo, potem pa še prvo nadstropje. V resnici pa se je to zdaj zgodilo na mah. Najemodajalec (Mercator/Fortenova) je ukazal zapreti pritličje in zgornji dve etaži — torej drogerijo in accessories ter žensko in moško modo —, ker mu najemnik (Modiana/Montecristo) ni plačeval najemnine. Ostal je samo še (Mercatorjev) upmarket market v kleti.

Tam zgoraj itak niso prodajali nič takega, kar bi kogarkoli zanimalo. Vsaj ne za ta denar. Nadstropji sta pretežno samevali. Jaz sam sem šel v zgornje etaže Maxija vsaki dve leti iz firbca, da sem se lahko malo zgražal nad ponudbo. No, v petih letih od omenjene prerokbe sem v pritličju kupil dva dežnika. (Ne naenkrat.)

Ekonomsko racionalno

Če pustimo ob strani vprašanje, kdo od vpletenih se je držal dogovorov in kdo je komu kaj dolžen, je spregledano bistvo problema dvojno: tako kot Modiana ni sposobna ekonomsko racionalno in v obojestransko zadovoljstvo zalagati slovenske klientele z robo, tudi Mercator ni sposoben upravljati te nepremičnine.

Ali drugače povedano: ne Modiana ne Mercator si Maximarketa ne zaslužita. V idealnem svetu tam ne bi imela kaj iskati.

Ampak ta naš slovenski svet seveda ni idealen. Še najmanj v trgovskem in potrošniškem smislu. To dokazujejo tudi zabavno zmotne interpretacije te neljube motnje v urbanem življenju domnevno gentrificirane Ljubljane.

Socializem

Socialno nečuteči — z resentimentom do minulega socializma, katerega potrošniški ponos je Maxi nekoč bil, in do ponesrečene tranzicije v kapitalizem — pripisujejo zaprtje veleblagovnice zanemarljivo majhni kupni moči državljanov. Kar je popolna neumnost. Usoda Maximarketa je nemila iz istih razlogov, kot je nemila usoda tiskanih medijev ali fizičnih nosilcev zvoka.

Socialno čuteči — torej sindikalisti, novinarji, intelektualci itd. — pa za zaprtje Maximarketa obtožujejo kapitalizem. Da skratka “delavci trpijo, ker se dva podivjana kapitalista ne moreta dogovoriti”. Ali da “o uporabi kulturne dediščine Trga republike odloča kapital”.

Kje ti ljudje živijo?

Zaskrbljena javnost se slepi glede statusa in smisla Maximarketa. Berem namreč tudi, da je Maximarket “mnogo več kot le nakupovalni center” in da je “simbol uspešnega prepletanja arhitekture, zgodovine, nakupovanja in družabnega življenja v Ljubljani”.

Resno, kje ti ljudje živijo? V katerih časih so obtičali?

Maxi je bil “mnogo več kot le nakupovalni center” in “simbol uspešnega prepletanja arhitekture, zgodovine, nakupovanja in družabnega življenja v Ljubljani” — zdaj pa ni več. Pa ne zato, ker se “podivjani kapitalisti ne morejo dogovoriti” na račun proletariata ali ker si Slovenci ne bi mogli privoščiti niti ne zelo luksuznih in/ali nenujnih artikov.

Maximarket ni več to, kar je bil, ker je Mercator pač oddal prostore interesentu, ki je bil pripravljen plačevati najemnino in ki se ukvarja z dejavnostjo, ki po neki logiki tja paše. Torej Modiani, ki nima pojma ne o modi ne o trgovini kot branži ali kaj šele o trgu. Kar so že zdavnaj dokazali v Mariboru, ko so kupili Modno hišo, jo napolnili s svojimi brezveznimi, precenjenimi artikli z nabitimi maržami — in jo nazadnje zaprli. Kako predvidljivo!

Dá se

Nisem privrženec teorije o nevidni roki trga, ki zna vse urediti. V Sloveniji ta roka ne zna urediti ničesar. Pri nas je tako na ekonomskem, poslovnem področju kot tudi na socialnem in kulturnem bolje uporabljati možgane. To sicer ni garancija, da bodo stvari res bolje funkcionirale, je pa pogoj.

In to velja tudi za Maximarket. Katero dejavnost bi lahko v njem kdo opravljal, ne vem in mi tudi ni treba vedeti. Bom pa rade volje prispeval svoje kot potrošnik ali uporabnik. Zaradi mene je lahko ta dejavnost tudi trgovska, konkretno modna. Kot dokazuje Galerija Emporium, se to dá tudi v centru. Ni pa nujno, da bi v Maxiju prodajali oblačila. Lahko bi postal tudi muzej ali galerija ali knjižnica. Boljši bi že bil kot MSUM. Ali kaj tretjega ali petnajstega.