Letošnjo proslavo ob dnevu državnosti si bom zapomnil tudi po tem, da so scenografi, rekviziterji in realizatorji prenosa naredili teleprompterje nevidne. Res je, da prenosa nisem gledal na 4K televizorju, vendar jih nisem opazil, pa če sem se še tako trudil. Ni se mi namreč zdelo možno, da govorí predsednica na izust, vmes pa samo za intelektualni vtis ošvrkne sprintane iztočnice. Da so bili teleprompterji tam, sem videl šele pozneje na fotografijah.

Nisem pa presenečen, da je toliko ljudi pohvalilo njen govor. Slab ni bil, bog ve kaj pa tudi ne. Za predsednico že ne.

Odobravanje naklonjenih množic je v precejšnji meri rezultat olajšanja mnogih, ki jim končno ni bilo treba poslušati Janševega ali Pahorjevega prežvekovanja žagovine. Ali Golobove nerodne vzhičenosti, če smo že pri tem.

Zlata maturantka, železni repertoar

Govorance v stilu zlate maturantke so tisto, kar na liberalno izobraženi, če že ne temu primerno misleči del slovenske javnosti naredi vtis. Bister in za lepo vzgojene devetnajstletnike presenetljivo medvrstičen maturitetni esej na temo samostojne države, liberalne demokracije in mednarodnih odnosov je optimalno spodoben dosežek, ki ga odrasel slovenski politik na zadovoljstvo državljanov spravi skupaj. To je preprostim ljudem — ki v isti sapi radi komplicirajo — všeč. To je ta nivo. Železni repertoar. Ni pa to presežek. Mene to ne impresionira, ker nisem pedagoški tip in ker sem to že prerasel.

Pa da ne bo pomote: zdi se mi, da se je NPM kot predsednica še kar naredila. Mislil sem, da se bo slabše odrezala. Pa je vendarle v redu. Ona je verjetno idealno nenadstandardna za opravljanje protokolarne predsedniške funkcije, kot jo v Sloveniji poznamo. Osebno pa mi to omogoča, da me predsedniške zadeve brez slabe vesti ne zanimajo — razen kot individualni kuriozum — in da sem glede tega lahko brez skrbi. Da nam zaradi nje ni treba biti pred nikomer nerodno, je že veliko.

Glasbeni križ-kraž

Razen duhovite in posrečene provokacije z Magnificovo priredbo prastarega narodnobuditeljskega jingla Slovenija, moja dežela tudi kulturnoumetniški del programa proslave ni presegal običajnih nivojev in konceptov.

Mimogrede opozarjam, da je bila Slovenija, moja dežela na sporedu proslave že leta 2020 — prav tako za finale —, ko je “karneval straniščnega patriotizma” za dan državnosti pod Janševo vlado režiral ali oscenaril Pirkovič. S to razliko, seveda, da takrat v priredbi Ansambla Saša Avsenika.

In da si ne bo kdo kaj naredil: to je bilo zelo dobro. Edina dobra stvar na prenapeteževi prenapeti proslavi.

Pa če mogoče niste vedeli: na lanskem koncertu Ansambla Saša Avsenika v Cankarjevem domu je bil eden od special guest starsov tudi Magnifico. Ta glasbeni križ-kraž zelo pozdravljam. Ker glejte: dobra muzika je dobra muzika — če imate o muziki kaj pojma.

Zdaj pa dovolj o teh nacionalističnih sous-entendujih.

Obvezni lik za 21. stoletje

Novo je bilo, da je bila letošnja proslava vsebinsko tematska, fokusirana na zunanjo temo, ne (samo) na državnost in bodrenje. Konkretno na okolje.

Izbira teme in izvedba sta bili kar dobri, nisem pa prepričan, da bo pri naslovnikih to zaleglo. To je bilo bolj trkanje po prsih z ekološko ozaveščenostjo vladajoče garniture. Saj nič ne rečem. Hvalevredno in pohvalno, ampak preveč … — kako naj rečem? Preveč propedevtično?

Ne vem. Če deset ali petdeset let nekaj ponavljaš, se mogoče še koga kaj prime. Kar pa v tem primeru ni mogoče. Za naprej ni prav veliko možnosti za variacije. No, teme bi se že našle, vendar jih oblast v izogib zameri državljanom in zaradi domnevne neprimernosti za slavnostno priložnost ne bi hotela promovirati. Niti niso vse teme teatralične, inscenabilne. Okolje je pač tak obvezni lik za 21. stoletje. Tako rekoč fancy. Če ste opazili, bili so dovolj previdni, da niso reklamirali recimo sončnih ali vetrnih elektrarn. Ali manjše porabe bencina.

Totalno vseeno? Vseeno ne.

A če se vrnem h kulturi, ki mi je bolj blizu.

Kulturnoumetniški program — se pravi glasbene in literarne, kao z občutkom in z odrsko prezenco odigrane, odrecitirane točke, pomešane z določeno tematiko kot letos ali brez, ki spremljajo obveznega govornika ali govornico —, to je pač stalnica že desetletja. (In to ne samo od osamosvojitve.)

Iz polpretekle zgodovine se spomnim malodane genialnih proslav, ki so bile tu in tam občudovanja vredni Gesamtkunstwerki. Včasih so bile kar nekaj. Včasih so bile intelektualni in/ali larpurlartistični šoder. Pogosto tudi dolgočasne, tu in tam popolne polomije.

Ampak koncept je bil v vseh teh primerih isti. Himna, govor, muzika, recitacija, muzika, recitacija, koreografija, pa spet muzika, recitacija, vmes napisi in projekcije, kak video ali od kod lepote tvoje itd. V bistvu je vseeno, ali predstavo delata Igor Pirkovič ali Roman Končar — ali pa Matej Filipčič, Mare Bulc, Igor Zupe, Sašo Podgoršek, Stojan Pelko, Matjaž Berger!

Ne, no. Ni vseeno. Hecam se. Hočem samo reči, da če slučajno ni učlovečeni Podbevšek na strehi Državnega zbora — kar je verjetno neponovljivo —, je pa živi Kuntner na ozadju sleazy Shutterstock družinic in v umetnem vetru plapolajočih trobojnic z grdim grbom.

Kar seveda ni isto. Spreminjajo se barve, vzorec pa ostaja isti. Pokaži, kaj znaš. In to mi ni več všeč. Četudi znajo nekateri več, v teh enih in istih okvirih ne bomo videli kaj novega in vznemirljivejšega.