Da se slovenske odbojkarice po zmagi nad izraelskimi nasprotnicami niso hotele z njimi rokovati, je trivialen in nepomemben bontonski incident. Temu v normalnih okoliščinah ne bi bilo treba posvečati preveč pozornosti.

Ker pa ne živimo v normalnih okoliščinah, je iz tega nastala cela polična drama. Simpatizerji Palestine so v tem videli majhen, toda načelen prispevek k pravici in miru na svetu in si nadeli moralistično značko. Simpatizerji Izraela pa so to vzeli kot nedopustno mešanje športa in politike, ki za nameček izvira iz zavedenosti kot v dobrih, starih naci časih po zaslugi Völkischer Beobachterja ali Der Stürmerja.

Dajmo se za božjo voljo zresniti!

Posploševanje

Dejstvo je, da je rokovanje ena od elementarnih oblik medčloveške vljudnosti, spoštljivosti, naklonjenosti, prijaznosti, priznanja. Zavrniti stisk roke ali prekršiti pravilo, da nekomu daš roko prvi, je grdo. Razen če imaš prekleto dober razlog, da to narediš. Kar je praviloma nekaj večjega od človeka kot posameznika.

Recimo, da takega razloga ponavadi nimaš. Kot ga ni imela Dominika Švarc Pipan, ko se pred tremi leti pred volitvami ni hotela rokovati z Janezom Janšo ob naključnem srečanju v Ivančni Gorici.

Drugo, še tem pomembnejše dejstvo pa je, da ne vemo, ali izraelske odbojkarice podpirajo izraelske akcije v Gazi. Tega ne vedo niti slovenske odbojkarice same. Domnevati, da to podpirajo, je posploševanje. Možno je, ni pa nujno. Vemo namreč, da se vsi Izraelci ne strinjajo z genocidno politiko svoje države.

Športno, nešportno

Tu pa je še tretje dejstvo: nerokovanje je bilo v tem primeru oblika civilnodružbenega pritiska na politiko neke države. To je bil športni pritisk — ali magari nešportni, kot bi ne brez razloga rekli nekateri.

Civilnodružbeni pritisk na politiko neke države je v demokratični družbi dovoljen. Če smejo protestirati slovenski državljani — kot istega dne na Trgu republike in kot to delajo še milijoni po svetu —, zakaj ne bi smele tudi slovenske odbojkarice? Ker so športnice? Ker športniki tega ponavadi ne delajo?

Če mislijo, da je tako prav, pa naj.

Meni bi se sicer zdelo bolj posrečeno in morda celo veliko bolj učinkovito, če bi si slovenske odbojkarice nadele dovolj vidne accessories — seveda v mejah, ki jih pravila FIVB še dopuščajo — v palestinskih barvah. In ko bi na koncu, po premočni zmagi, demonstrativno prijazno ponudile roke deklasiranim nasprotnicam, bi Izraelke zelo verjetno rokovanje zavrnile. Kar bi bila dvojna zmaga.

Protesti se seštevajo

Je pa po drugi strani res, da bi bilo bolj smiselno in korektno, če bi mednarodne športne zveze izključile izraelske športnike z mednarodnih tekmovanj in tekem — ali recimo z Evrovizije in podobnih prireditev —, kot pa da se o eventualnem protestiranju odločajo športniki ali artisti sami in lokalni športni in broadcasting funkcionarji. Tega ne bi smeli prepuščati posameznikom, niti nacionalnim zvezam ali institucijam. Tudi šport (in niti šport) ni nepovezan s politiko — je pa večji in pomembnejši od posameznika in lokalcev.

Ena plus ena

Protesti so smiselni, ker se seštevajo. Tako civilnodružbeni kot politični. Četudi so navidez neučinkoviti, ker je Slovenija majhna in nemočna.

Pa vendar: priznali smo Palestino. Tolkli smo po mizi v palači na East Riverju. V Strasbourgu smo dogajanje v Gazi deklarirali kot genocid. Smotriča in Ben Gvira smo razglasili za personi non grati. Prepovedali smo prodajo in tranzit orožja v Izrael. Staro in mlado na trgih skandira v podporo Palestincem. V poštenih medijih se na dolgo in široko piše o genocidu v Gazi. Zdaj pa so še odbojkarice ghostale izraelske.

Nothing left to lose

Desničarji se naj ne čudijo, da jih normalni ljudje ne jemljejo resno. Milan Zver je nerokovanje odbojkaric označil kot “satanizem”, Žiga Turk pa kot “Kristallnacht”. Nova24TV.si je objavila, da “slovenska zunanja politika […] z embargom na Izrael dosega le medijsko pozornost, medtem ko resni igralci [kot] Egipt sklepa milijardne posle z Izraelom”.

Protestirajo tisti, ki nimajo kaj izgubiti. Slovenija si lahko privošči, da ji je malo mar za nejevoljo Izraela, če njihovo politiko označujemo za genocidno. Eventualni politični protiukrepi Izraela — ki jih zagotovo ne bo — nas ne bodo prizadeli. Oni nas ne rabijo, tako kot mi ne rabimo njih. Njim se bolj splača biti vzvišen in aroganten še naprej, nam pa pa se splača benigno moralizirati. Morala ni strošek, se pa obrestuje. Našim demonstrantom na ulicah — vključno s Tanjo Fajon — je več do osebnega in socialnega samopotrjevanja kot pa do koristi, ki jih od Izraela tako ali tako ne bi imeli.

Kdor podpira Palestino, pritiska na Izrael. Kregamo se z Netanjahujem. Naša proizraelska opozicija pa se prepira z nami. Z lastnim narodom. Nerokovanje z izraelskimi odbojkaricami je pritisk, da bi bilo nerodno Izraelcem. Tistim, ki podpirajo genocidno politiko, in tistim, ki je ne. Populistično sesuvanje te taktike majhnih korakov pa je namera, da bi bilo nerodno nam samim, da smo moralni Slovenci.