Kadar je v starih, zelo starih časih, ko je bil Maribor še precej nemški, nekdo nekaj neumnega zinil, so ne samo nemškutarji rekli: “Puntigam links!” — češ, zavij levo, pa boš prišel naravnost v norišnico. Kamor spadaš. Vem, ker je moja oma to še v mojih časih včasih znala reči.

Puntigam je predmestje Gradca, kjer je bil blizu tovarne Puch in pivovarne tako imenovani “azil”, kot so nekoč rekli ustanovam za ljudi z duševnimi motnjami.

To vam razlagam zato, ker me je zmotil včerajšnji hudobni članek na portalu Necenzurirano.si. V njem avtorja opisujeta, “kako se v SDS že leta norčujejo iz duševnih stisk”.

Polje, Begunje, Vojnik, Pohorje

Nista pa omenila, da to ni značilno samo za SDS. Pošiljanje ljudi na Univerzitetno psihiatrično kliniko v Polju, Psihiatrično bolnico Begunje, Psihiatrično bolnico Vojnik ali na Oddelek za psihiatrijo na Pohorje (Pohorski dvor pri Hočah, zdaj na drugi lokaciji) je priljubljeno med privrženci vseh političnih opcij. In kot dokazuje besedišče moje ome, tudi nadčasovno. Pa tudi geografsko razširjeno: skoraj vsaka slovenska pokrajina ima svojo norišnico.

(Ta stavek se mi je nehote posrečil.)

Seveda pa to ni tekst o moji omi, ampak o poslancu Hoiviku in neposlancu Jenullu.

Ne mislim resno

Člani SDS — od vidnih veteranov pa do tistih, ki so s tresočo roko pravkar izpolnili pristopno izjavo — se mi zdijo politično abnormalni, da ne rečem zmešani. Isto si mislim o njihovih volilcih.

Ampak to še ne pomeni, da resno mislim, da so ti ljudje psihični pacienti in da bi bilo treba najbolj kritične primerke med njimi hospitalizirati v dotično ustanovo. To se sicer tako reče, ampak jaz tega ne rečem — in ne objavim. Še zlasti ne, če koga res hospitalizirajo.

Res pa je, da vidni člani SDS — z njihovim nadčlanom na čelu — govorijo bistveno bolj grdo ali vsaj bolj neprijazno kot običajni, ne nujno in ne vedno lepo vzgojeni politiki drugih baž. Tako imenovani sovražni govor je spletna materinščina desničarjev. Med izražanjem njihove kleti in njihovim izražanjem na uradnih accountih (vključno s tistim v poslanskih klopeh) ni bistvene razlike. 

Nedesne lože

Omenjeni članek pa je tudi neumesten. Po Hoivikovem nesojenem vnebohodu prejšnji teden se je namreč iz nedesnih lož na družbenih omrežjih usulo toliko hudobije, privoščljivosti, primitivizma, cinizma, sovraštva in drugih ogabnosti kot še morda nikoli. Zato je ta članek deloval še tem bolj tendenciozno.

Najbolj dizgasting od vseh je izpadel Jaša Jenull. Človek, ki ga je Hoivik med svojo govoranco na strehi Državnega zbora eksplicitno omenil, se je čutil dolžnega posneti nekakšen videokomentar, v katerem je nesrečnega poslanca SDS sesul tako, kot da bi ta slučajno kaj desničarsko provokativnega bleknil v razpravni dvorani DZ. In kot da časovni in mentalni (no pun intended) kontekst kritike ne bi bil že tako ali tako popolnoma neprimeren, se je Jenull med pripovedovanjem še slaboumno hihital, kot da pojasnjuje neslan vic.

Brezvezniki kot on

Nikoli mi ni bilo jasno, kako se je Jenull ušunjal na medijsko in politično sceno. S svojimi epohalnimi prispevki k reševanju zdravstvenega sistema? Ali morda zato, ker je policija revčku na enem kolesarskem protestu zvijala roko?

Nikoli nisem razumel in me niti ni zanimalo, kaj hoče pravzaprav povedati. Sem pa prepričan, da ljudje kot on levici delajo neznansko škodo. Blamirajo antijanšiste, da tako rečem. Ker vzbujajo vtis, da smo vsi taki brezvezniki kot oni. Pripomorejo k temu, da se desnica krepi zahvaljujoč tistim, ki se jim Jenull zdi prepotenten in nočejo imeti z njim in z njemu podobnimi bog ne daj ničesar opraviti.

Treba bi ga bilo nekako nevtralizirati, preden bo prepozno. Vsaj medijsko. Ker res ne vem, zakaj človeka, ki se kompromitira s takšno čustveno nezrelostjo, kot je pokazal v tem primeru, sploh kličejo iz družbenih omrežij v medije.

Pričakovana odškodnina

Vse to, kar opisujem, pa je lepo sovpadlo tudi z ne ravno novico, da Hoivikova strankarska kolegica Jerajeva toži nekega bivšega mestnega svetnika Stariho za 5.500 evrov odškodnine, ker jo je pred leti na Twitterju nadrl, da je “kuzla” in še kaj.

Ali bi morali misliti, da si je Alenka Jeraj to zmerljivko zaslužila, ker smo si jo zapomnili po znamenitem poslanskem vprašanju v zvezi s 57 posilstvi v samo prvih treh mesecih leta 2023 — ki jih ne samo niso zagrešili migranti, kot je sama hotela verjeti, ampak jih sploh ni bilo (toliko)?

Nikakor ne. Nihče si ne zasluži, da mu kdo reče, da je kuzla. Menda vas ja ni treba učiti teh osnov? Upam, da bo poslanka iztožila pričakovano odškodnino.

Za vsako rit raste šiba

Seveda pa ne bi imel nič proti, če bi tudi za rit Alenke Jeraj zrasla šiba — ker stavim, da bo še kdaj zastavljala glupa, tračarska, ksenofobična, namišljeno zaskrbljena poslanska vprašanja.

Mene sploh ne moti, če se kregamo. Ampak da so ljudje tako brezčutni, je glede na situacijo dejansko neverjetno in odbijajoče. Tako da ne vidim nobenega smisla v maščevalnem in navzkrižnem očitanju, kdo je večja svinja.

To je vse, kar je ta hip mogoče in potrebno povedati o primeru Hoivik.