Dogodek ima dve plati. Prva plat te bronaste medalje je, da je desničarski fanatik meni nič, tebi nič odžagal glavo Titovega kipa in da mu antikomunisti njegove baže za dejanje ploskajo.

Druga pa je, da monstruozna statua na trgu nesrečnega imena jugonostalgično trmasto stoji že dolgo, predolgo — če je sploh kdaj morala — in da se je ves ta čas ponujala prvemu desničarskemu fanatiku, ki mu je z žago v rokah počil film zgodovinske nepotrpežljivosti. In zdaj se je to končno zgodilo.

Nezavedno ugodje

Namesto da se zgražajo nad dotičnim vandalizmom in naraščajočo desnifikacijo Slovenije, bi se levi dušebrižniki lahko iz velenjskega incidenta morali nekaj naučiti.

Grde stvari se bodo dogajale, dokler bodo vztrajali, da kip mora stati inu ostati, kjer je, in dokler se bodo vdajali nezavednemu ugodju Titove simbolične prisotnosti.

Bolj ko jim bo zgodovinska osebnost v nadnaravni velikosti na veke vekov ljuba, bolj bo šla tistim drugim na živce. In dlje ko bodo sami tripali na Tita, pogosteje se bo dogajalo, da mu kdo drug hotel kaj nemilega storiti. V bistvu je presenetljivo, da se to ni zgodilo že kdaj prej v teh petintridesetih letih, odkar Velenje ni več Titovo Velenje, če že ne v oseminštiridesetih, odkar kip tam stoji.

Amputacija

Primitivec, ki je to storil, je kakopak simpatizer SDS, sama SDS pa zdaj simpatizira z njim. Človeka je njihov predsednik opisal kot “pogumnega državljana”, ki mora “namesto državnih in lokalnih oblasti skrbeti za osnovno demokratično higieno”. Strankarska medijska gnojšnica ga je razglasila za “heroja”. Manj znani desničarji iz baze pa že napovedujejo “zborovanje zavednih Slovencev”, če bo “junak iz Velenja” moral pred sodišče!

Tako to gre. Že dolgo nam dopovedujejo, da je bil Tito zločinec in da bi bilo treba njegova obeležja — pa tudi druga socialistična oz. komunistična — odstraniti. Nas pa se to niti malo ne prime. Ker je to del naše zgodovine, ki si je ne pustimo vzeti. In ker imamo občutek, kot da s tem hočejo nekaj amputirati nam, ne kipom.

Ikonoklazem je postal vrlina

Ideološka krepitev, beri: radikalizacija slovenske desnice je vidna iz vesolja. Iz obskurne, marginalne subkulture internetnih idiotov in kletnih kretenov prerašča v mainstream politično platformo, ki so jo desne parlamentarne stranke normalizirale z antikomunistično retoriko kulturnega boja.

Prvič, desničarski ekstremist ni več anonimen in niti noče biti. Storilec je ponosno razložil na Facebooku, zakaj je to naredil. Ikonoklazem je postal vrlina.

In drugič, desničarska nomenklatura ga jemlje v bran. Ko so kip “komunističnega klavca” Kidriča v Ljubljani pred leti do kolen pobarvali z barvo krvi, v Kidričevem pa sneli s podstavka njegovo busto in nanj postavili svinjsko glavo, so se desni politiki samo diskretno, četudi privoščljivo hahljali.

Zdaj pa so navdušeni. Namerno poškodovanje javne imovine in odtujitev le-te se jim ne zdi več niti kaznivo dejanje, kaj šele nekulturno. To sranje interpretirajo kot subverziven, avantgardistični happening, kot legitimen civilnodružbeni statement. Cilj opravičuje sredstvo. Totalna relativizacija. V imenu zmage na volitvah je dovoljeno devastirati karkoli. Bron je v bistvu še najmanj.

Kaj vse je preživel

Tito stoji na Titovem trgu v Velenju od leta 1977 in je v tem času svašta preživel. Preživel je amputacijo noge, lastno smrt, samega sebe po samem sebi, kolektivno predsedstvo, demokratizacijo, razkroj svoje države, pa potem še več lokalnih, a krvavih vojn, bratomornih, in nastanek novih držav. Več kot tri desetletja je preživel v nesvojem Velenju, v samostojni Sloveniji.

Predvsem pa je preživel idolatrijo deziluzioniranih Slovencev. Ti so ga bili sprva pripravljeni pozabiti, a so sčasoma ugotovili, da pa v njegovih časih le ni bilo tako slabo. Tito je preživel jugonostalgijo in jo še preživlja. To ga pravzaprav ohranja pri življenju. Pa čeprav je v bistvu samo 3D oblikovana zlitina.

Ni pa preživel desanta desničarskega fanatika, ki mu je z žago v rokah počil film zgodovinske nepotrpežljivosti.

Napačna strategija

Prevladujoče mnenje zgroženih varuhov kulturnopolitične dediščine je, da je dekapitacija kipa kronski dokaz, da je treba Tita na Titovem trgu ohraniti za vedno. Če bi kakemu appeaserju prišlo na misel, da bi zaradi ljubega miru le dal odstraniti, bi to namreč pomenilo, da bojo desničarji lahko porazirali vse, kar je v Sloveniji simboličnega, kulturnega, ideološkega še ostalo od komunizma ali socializma. V bronu ali v kamnu, v mestih ali na gmajnah, v glavah ali v knjigah.

Jaz pa pravim, da bi to bila napačna strategija. Trdim, da je srečna in nesrečna ter dragocena in grozljiva dediščina socializma in komunizma preveč vredna, da bi z njo spravljali ob živce tiste, ki v teh tekovinah revolucije ne vidijo ničesar, in jih napeljevali k temu, da jih — frustrirani kot so — uničujejo in odstranjujejo.

Zmotna strategija

Mislim, da bi bilo treba Titov kip v Velenju odstraniti. Vsaj tega. Pa za dobro vago še Kidričevega pred Cankarjevim domom v Ljubljani. Res mi ni jasno, kako se levičarskemu folku ne zdi absurdno gledati predimenzionirane politične figure iz preteklosti in pri tem celo državljansko in bog ne daj kulturno uživati. Simbolika nadnaravne velikosti kipov je za demokratične pojme dejansko perverzna. 

Levičarji se skratka morajo znebiti občutka, da bi popuščanje pod pritiskom desničarjev pripeljalo do še hujšega razvrednotenja in demontaže vsega, kar smo podedovali iz svoje slavno-neslavne jugoslovanske preteklosti.

Narobe! Teh revežev ne moremo in ne smemo tako neusmiljeno zatirati in jih non-stop provocirati s precenjevanjem artefaktov socializma, kot so kipi in imena trgov in ulic. Ki jih kao ne damo.

Pa kaj potem?

Ne bi nas smelo motiti, da so bili med ducatom velenjskih mestnih svetnikov, ki so v začetku leta — po rudniški nesreči, v kateri so umrli trije knapi — podpisali pobudo za preimenovanje Titovega trga v Rudarski trg, večinoma desničarji. Pa kaj potem? Dajte jim že enkrat mir! Dajte sami sebi mir. Dajte Titu mir. Da bo nekje drugje in v neki drugi, drugačni obliki preživel še mnogo let med ned nami — ne da bi se mu kak divjak čutil dolžnega odžagati glavo.