Nisem privrženec sindikalističnega proslavljanja 1. maja. Kot prostočasna, a resno vzeta družbena praksa se mi to zdi brezpredmetno. Iz čevapov na ozadju nagljev, partizanskih greatest hitov in spodbudnih govorov za aktualno rabo sem se ponorčeval vsaj dvakrat (pred desetimi in pred sedmimi leti), ko sem šel kibicirat na tradicionalno, (post)socialistično proslavo na Rožnik, ki jo zdaj že dolgo, predolgo části samozvani največji levičar v Osrednjeslovenski regiji — pa i šire.

Do neke mere pa le hočem revidirati to svojo averzijo. Ne zato, ker na stara leta postajam bolj dopuščajoč — vsaj do teh nemojih lifestyle praks —, temveč zato, ker opažam, da zaradi socialnih in političnih sprememb postaja podružbljenost prvomajskega proslavljanja pomena pravičnega laburizma razumljivejša, če ne tudi bolj smiselna.

Zamislimo se torej — na priporočilo Vesne V. Godina — o izkoriščanju.

Izkoriščani in izkoriščevalci

Tisti, ki za 1. maj prihajajo na Rožnik, se ne zavedajo, da niso samo izkoriščani, temveč so obenem tudi izkoriščevalci.

Kar zadeva razredno zavest, je delavsko gibanje nasedlo na intelektualni in socialni margini. To se je dogajalo dolgo in postopoma, tudi po zaslugi intelektualne in politične deterioracije levičarstva, ki ni znalo prebrati neoliberalističnih nakan.

Najbolj uspela potegavščina kapitalizma je, da je s prilagoditvijo ekonomskih, potrošniških in lifestyle strategij zmožnostim in željam delavskega razreda iz nekoč prikrajšanih, a ozaveščenih slojev v suženjstvo zakletih naredil — skoraj brez odpora in zavedanja, brišoč za sabo vse sledove — tudi pasivne, a zadovoljne izkoriščevalce.

Morda se spomnite vica izpred petdesetih let: v kapitalizmu je človek izkoriščal človeka — v socializmu pa obratno. Danes ta dva človeka delata eden drugemu oboje hkrati. Vsi smo obenem proletariat in pijavke.

Po čem so čevapčiči?

Pričakovati pravično plačilo — za delo, za blago in storitve — je danes nerealno.

Razmislite. Koliko je letos stala porcija čevapčičev na proslavi na Rožniku? Ne vem. Ampak vseeno: če bi stala dva evra več, bi bilo to bolj pošteno do tistih v proizvodni verigi od hleva ali farme do štanta; če bi stala dva evra manj, pa bi bilo to bolj pošteno do strank.

Kdo bo o tem presojal? Kdo bo koga izkoriščal? Kdo naj koga izkorišča? Tega ne vemo. To je stvar občutka. Zagotovo pa se ne bo nihče počutil izkoriščevalca. Tudi če bo profitiral.

Morda ste videli nad odrom transparent, ki je obiskovalcem poskušal s sloganom povedati, da je z delavskimi pravicami tako kot s pivom — “na polno”.

Če ste opazili, nikar ne mislite, da je to win-win situacija, če Union izkorišča priložnost, da radnički klasi dá piti in nekaj pokasira. Ne, ne. Nova Internacionala je Heineken International. Zakaj bi vi prišparali en evro, če ga lahko oni zaslužijo? Zakaj bi poceni kupovali čevapčiče, če vam jih lahko gostinec prodaja za več?

Še enkrat vprašam: kdo bo o tem sodil?

Menjalna razmerja

S primeri pošteno prihranjenega ali pošteno zasluženega drobiža namenoma trivializiram. Lahko pa tudi razmišljamo o višjih cenovnih razredih in se vprašamo, zakaj plačati več za električni avto ali manj za bencinarja? Naj investiramo v toplotno črpalko ali solarne panele ali ne? V enem ali drugem primeru bo nekdo na naš račun zaslužil ali na svoj račun izgubil. Čemú se pogajati z obrtnikom za nižjo ceno? Zakaj pa ne bi on navijal cene? Kdo bo izkoriščan? Kdo bo izkoriščevalec? Kdo je pripravljen biti izkoriščan, kdo izkoriščevalec — in se tega zavedati

 Vse je vprašanje denarja, ki ga hočemo prihraniti ali zaslužiti. In sploh še nismo prišli do tega, da je vsaka cena česarkoli simbolična.

Menjalna razmerja so danes tako mnogotera in križem-kražem sprepletena, da bi zavedanje ekonomske resnice od ljudi ne samo zahtevalo vrhunsko akademsko in poslovno znanje in razgledanost, ampak bi jih tudi znalo spraviti v eksistencialni in etični obup. Še več! Če bi jim to uspelo dojeti, bi najbolj dosledni med njimi morali postati ekstremistični zanikovalci civilizacijskih dosežkov na področju prehrane, oblačenja, zdravja, tehnike, komunikacije, izobrazbe, udobja, ugodja, razvedrila itd. itd. Nekakšni luditi ali Amiši.

Razredna zavest

Zato ni čudno, da današnja prvomajska razredna zavest najbolj prihaja do izraza v benigno hedonističnem kontekstu jedače in pijače in pohodništva, in da je v bistvu zreducirana — če že mediji sprašujejo in je treba narediti dober vtis — na malomeščansko moraliziranje na pamet. Slutimo in čutimo, da nekaj ni v redu, vendar ne vemo natanko zakaj. Zato se zdi vse skupaj neizbežno in nepopravljivo. Kar najbrž tudi je. Substandardni diskurz o krivicah namreč odmeva v komori taistih ekonomskih, potrošniških in lifestyle strategij, ki nam jih je nevsiljivo vsilil neoliberalizem.

Razredna zavest je nejasna, resignirana in zlasti brez sidrišča. Razredni boj je s socialno disperzijo izkoriščanih slojev postal kulturni boj — in ker pozicija izrekanja ni definirana, je spet posplošeno politiziran. Zato so ti prvomajski hrošči na Jankovićevem SZDL travniku hvaležna in pozorna target grupa za antireklamiranje janšizma. Kar pa je tudi že nekaj. Slavilci razrednega boja morda res ne vejo, koga ali kaj hočejo — vendar prekleto dobro vejo, koga ali česa nočejo.