Zorana Stevanovića in njegovega pikapoloničnega sprenevedanja v zvezi z novimi in novimi obsodbami, ki se mu sicer že izbrisane kopičijo na mišičastih plečih, imam poln kovček. Z njim vred pa se mi zdijo vedno bolj neprebavljivi tudi njegovi politični zavezniki, ki se ga nočejo znebiti kot bestiča v Državnem zboru. Oblastniški oportunizem vladne koalicije — s ta glavnim Resničarjem na simboličnem čelu — sesuva še zadnje moralne standarde slovenske politike.

1. odstavek 82. člena KZ-1

Prvi odstavek 82. člena Kazenskega zakonika se glasi: “Z zakonsko rehabilitacijo se izbriše obsodba iz kazenske evidence in prenehajo vse njene pravne posledice, obsojenec pa velja za neobsojenega.”

Vse lepo in prav. Odpuščanje je lepa družbena vrlina. Toda za politike oz. za kogarkoli, ki se želi potegovati za izvolitev za poslanca ali za visok vladni položaj, to ne bi smelo veljati. Obsojeni posamezniki ne bi smeli kandidirati za voljene funkcije, niti ne bi smeli priti v poštev za ministre in/ali državne sekretarje. Čeprav je njihov greh — po enem letu ali treh, petih, osmih, desetih ali petnajstih letih, glede na vrsto in višino izrečene in prestane kazni — izbrisan iz kazenske evidence.

Pritepenci, parveniji, Pankrti

To bi bilo treba uzakoniti zato, ker je več kot očitno, da se na politike — in še tem manj na wannabe politike, ki jih še ne poznamo — ne moremo več zanesti. V politiko, še posebej pa med poslance se dandanes lahko vštuli vsak iks-ipsilon skorojević s takšno ali drugačno, nebrezmadežno preteklostjo.

Zato je vedno več pritepencev. Vedno več je socialnih parvenijev, ki bi radi v politiki postali ugledni in legit državljani. Tudi takih, ki so po 82. členu KZ-1 sicer formalno rehabilitirani, za dobro vago pa bi iščejo še družbeni ugled. Solidna plača pa tudi pomaga. “Totalna revolucija za njega ni rešitev, Janez kurbin sin hoče samopotrditev.” (Pankrti)

V bistvu rabimo Lex Stevanović. Takih, kot je danes on, bo vsaka štiri leta več.

Ljudje te baže

Tipov iz sosednje ulice, ki so bili obsojeni za dejanja, za katera je bil obsojen Stevanović, nimam nujno za pokvarjence ali barabe. To sicer niso ljudje, s katerimi bi se jaz sam družil, ampak zato še ne mislim, da bi jih družba morala izobčiti.

Toda ljudem te baže bi vendarle morali preprečiti vstop v politiko. Politika bi morala ostati prostor, v katerem družbeno kompromitirani posamezniki — ne nujno obsojeni za kazniva dejanja — ne bi smeli imeti kaj iskati.

Informacije o izbrisanih obsodbah, ki ga moralno, ne pa tudi formalno še vedno bremenijo, je Stevanović vedno poskušal demantirati z mešanico omalovaževanja resnosti storjenih dejanj, neslanega humorja in protinapadalnega očitarstva na račun hudobnih medijev in opozicije. Predvsem pa je vse skupaj minimaliziral z argumentom, da to nima prav nobene zveze s politiko.

Kaj ima s tem seks opraviti?

Seveda ima zvezo s politiko. Če si politik — ali če hočeš postati politik —, ima vse, kar delaš ali kar si rekel ali storil, zvezo s politiko. Tudi privatne, navidez nepovezane zadeve, zaradi katerih imaš opraviti s policijo in s sodiščem. Naša politična Miranda bi se lahko glasila nekako takole: “Anything you say or do can and will be used against you in public.”

Stavim, da obstajajo ljudje, ki se jim Stevanovićevi grehi ne zdijo obsojanja oz. obsodbe vredni. Stavim tudi, da bi se tak folk precej bolj zgražal, če bi šlo za kaj žgečkljivega. Ali je torej treba Stevanovića in njegove odpustkarske spovednike spomniti na vse tiste recimo ameriške politike, ki so odstopili zaradi seksualnih škandalov? (No, razen Clintona. Da ne omenjam Trumpa.) Je to imelo kakšno zvezo s politiko? Ima seks zvezo s politiko? Morda. Baje. Načeloma je to človekova privatna stvar. Zagotovo pa je ima manj, kot imata zveze s politiko recimo goljufija ali grožnje ali whatever, za kar je bil nesrečni Stevanović obsojen.

Sendviči in spričevala

Pred nekaj leti smo se naglas krohotali, ko se poslancu Krajčiču (LMŠ) ni ljubilo stati v vrsti, da bi plačal sendvič, potem pa se je v parlamentu delal važnega, da je malico kar vzel in šel — dokler je ni šel vendarle naknadno plačat —, in nazadnje ne več ne manj kot ponudil odstop. Bolj smešno od tega bedastega poštenjakarstva je bilo samo to, da je tedanji premier (Šarec) njegov odstop sprejel.

Naj spomnim še na zadrege neredkih poslancev in poslank z navajanjem stopnje dokončane izobrazbe, pristnostjo spričeval, goljufanjem pri izpitih in plagiatorstvom pri diplomskih nalogah. Dva sta odstopila (Marinič in Markeževa), štirje pa niso (Simčič, Koren Gombocova, Ambrožič, Mijič). Problemov s tem je bilo sicer še precej več. Osumljencev pa tudi.

Nižje ne gre

Ali je mogoče, da je trend moralne degradacije slovenske politike tako hiter? To s sendvičem je bilo pred pičlimi sedmimi leti in pol!

Če že omenjam Mijiča, samo še tole: ali bi človek, ki zaenkrat še ni bil niti procesiran ali kaj šele obsojen za svoje poslovanje, moral odstopiti? Absolutno. Problem s tem Mijičem je v bistvu Stevanovićev problem. Da predsednik stranke namerava zavlačevati z izključitvijo diskreditiranega poslanca iz stranke tako dolgo, da Resni.ca na ta račun ne bo izgubila poslanskega sedeža, je najodurnejši oportunizem, kar smo jih kdaj videli v slovenski politiki. Nižje od tega pa res ne gre.

Kaj je zgledno?

Glede na predvčerajšnjo izjavo koalicijskega Vrtovca iz NSi, da je “Stevanović zgleden predsednik Državnega zbora” — pri čemer je za kao kontrastno primerjavo omenil njegovo predhodnico Urško Klakočar Zupančič —, bi morda lahko celo pohvalili Janšo oz. SDS, da so glede tega tiho, kot da se nič ne dogaja.

Kaj je Vrtovca pri UKZ motilo? Da je bila ektravagantna, zadirčna in patetična? Da na dunajski novoletni koncert ni odpotovala s kočijo, ampak s falconom? Ali to, da se še danes lubčka s svojim dragim v tabloidnem tisku in na Facebooku?

Ali pa bi ga bilo treba raje vprašati, kaj je na Stevanoviću tako zglednega?

Nenapisani zakoni

Stevanović je neprimeren za funkcijo poslanskega predsednika, ker ne zna in ne more biti več kot črkobralec tega, kar (mu) po njegovi lastni, laični interpretaciji velevajo poslovnik, ustava in drugi zakoni. Po eni strani se boji, da ne bi kaj zajebal, po drugi pa si upa vse, ker je prepričan v simplificirani in apriorni prav svoje facebookarske modrosti. Pa tudi v samoumevno koruptivnost drugače mislečih oz. opozicije. Seveda pa se tudi rad ravna po preferencah svojih bolj izkušenih in še bolj prefriganih političnih zaveznikov, ki mu praviloma pokrijejo hrbet.

Stevanović ni senzibiliziran za razumevanje in upoštevanje nenapisanih zakonov. Morda za to še sploh ni slišal. Ravna že tako. Da, da. V 82. členu KZ-1 jasno piše, da je rehabilitiran. Toda vsakemu cepcu razen njemu — in seveda koaliciji, ki sicer ni sestavljena iz (samih) cepcev, se pa dela nore po potrebi — je jasno, da za politika to ne zadošča. Za politika se ne spodobi, da je bil obsojen ali da ima nekaj na vesti. Pa čeprav ne nujno nekaj zelo slabega in grdega. Ničelna toleranca. Za politika ni rehabilitacije. Njegov untergang je dokončen.