Devetzložna beseda v naslovu bi morda lahko bila nekoliko krajša, ampak saj razumete, kaj hočem s tem povedati: da slovenski dominantni glasbeni in ne samo glasbeni diskurz pod ideološko in identitetno krinko postaja vedno bolj tradicionalističen, konservativen in vprežen za domnevni blagor kulturne samobitnosti — pa tudi parapolitiziran.

Vse skupaj se je začelo decembra, ko je nasprotovanje južnjaškim, bog ne daj celo ciganskim, neparno ritmičnim trubačem na ljubljanskih ulicah in trgih kulminiralo v županski prepovedi muziciranja kao nepooblaščenih, nepožegnanih in neprofesionalnih uličnih glasbenikov kjerkoli.

Zoran Janković je slišal zgražanje nacionalistično ozaveščenih in temu primerno ukrepal. Trubači jim grejo na živce zato, ker jih skrbi, kaj si bodo o Ljubljani in Sloveniji mislili tuji turisti. Da niso prišli v prečudovito Srednjo Evropo, ampak nekam globoko na jug brdovitega Balkana.

Politična instrumentalizacija

Rezoniranje za tem ukrepom je bilo tako zapeljivo, da je vsaj za trenutek tudi Saša Arsenovič pomislil, da bi lahko tak cigu-migu prepovedali tudi v Mariboru. Vendar je to po zaslugi sestankovalnega naključja v mestnem svetu ostalo samo pri ideji.

Toda zadeva se je prijela. Narodnozabavna glasba je vedno bolj v zraku in postaja vse glasnejša. Tako zdaj recimo Modrijani ne bodo več imeli svojih epohalnih, v trenutku razprodanih koncertov v celjski dvorani Golovec, ampak v Areni Stožice. In to kot double bill s Fehtarji, ki po glasbeni kvaliteti kotirajo še nekaj stopničk nižje kot Modrijani.

Zaradi mene naj. Magari tri dni zaporedoma, če bodo šle vstopnice v promet. A to je zgovorno znamenje časa. Mi je to všeč? Niti malo. Res pa je, da si ne predstavljam, da bi bil tako priljubljen recimo jazz. Verjetno v tem primeru sam ne bi bil (tak) fan.

Kakorkoli: lahko da se za to neonarodnjaštvo ne zmenim, ampak to je kaj slaba tolažba. To je tako, kot lahko na daljincu kadarkoli preklopim z jodlarskih oddaj na nekaj bolj meni všečnega in zanimivega.

Javni prostor ni televizija

Ampak javni prostor ni televizija. In problem ni več samo v tem, da je to kulturno moteče, ampak tudi politično instrumentalizirano. Harmonikarjenje po novem ni več samo uradna kulturna platforma desnice, ampak celo taistega župana, ki se je nekoč razglašal za največjega levičarja daleč naokoli in se dokazoval kot velik fan neslovenske ali ne preveč slovenske popularne glasbe.

Po tistem poznodecembrskem harmonikarskem shodu na Prešernovem trgu — ki je po besedah enega od prominentnih udeležencev naredil Ljubljano spet slovensko —, se je namreč ponovno oglasil župan in obljubil, da če se prihodnjič zbere ne več ne manj kot tisoč harmonikarjev, bo prireditev prestavljena na Kongresni trg.

Harmonikarji namesto trubačev, harmonikarji namesto Daniele.

Patetična enotnost

Med nami živijo etnično ozaveščeni in temu primerno glasni sodržavljani, ki so ne samo sami po sebi zelo glasni, temveč imajo tudi politične ojačevalce in zvočnike. So pa tudi politično podprti.

Organizator nacionalno zaželene muzike — ki sicer pametno, toda še tem bolj naivno zavrača kakršnekoli politične, strankarske implikacije svoje prireditvene dejavnosti —, pa je ob tem rekel, da se mu 26. december, dan samostojnosti in enotnosti, zdi najprimernejši dan za organizacijo takega dogodka — češ, “naj bo glasba tista, ki bo vsaj za trenutek združila ljudi v tem prazničnem času”.

Ob tem se lahko vprašamo samo eno: kako je lahko nekdo tako neumen, da posplošujoče pričakuje in razglaša, da bi nas ta drugi cigu-migu lahko magari za minuto združil v patetični enotnosti? Če bo koga povezal, bo povezal tiste tam na prizorišču. Kot pač dotična glasba povezuje tiste, ki jo slučajno poslušajo – in ne tistih, ki je ne.

Prešeren remix

Nekaterim je to čisto normalno. Tako zelo normalno, da za njegov dan nas vabijo, da z njimi preživimo “čudovit in doživet kulturni dan” na čast največjega slovenskega pesnika s prireditvijo, “na kateri bo donela slovenska pesem in odmeval glas harmonike”. Potem pa kot nosilce programa navedejo neke iks-ipsilone, za katere razen lokalcev še nihče ni slišal.

Ni problem, da je Slovenija dežela državljanov z zelo različnimi glasbenimi in kulturnimi okusi. Problem je v tem, da so v tem kolektivu posamezniki, ki vsak zase terjajo pravico, da svoje razvedrilne naprave navijajo na ful in s svojimi preferencami posiljujejo še vse ostale, ki jim gre to na živce. Tudi meni. Ne samo da nisem fan trubačev, ampak tudi nisem fan množičnega božično-novoletnega razgrajanja. Zato se glasbeno, družabno in potrošniško razuzdanim lokacijam praviloma izogibam. Prav malo mi je mar, ali na trgu nabijajo trubači ali harmonikarji. Mene pač ni tam. Skrbi me le, da se bo ta nacionalni žanr razpasel do te mere, da nam bodo lepega dne začeli špilati podoknice. Tako kot v dobrih, starih časih vaške kulturne uglašenosti, ko še ni bilo električnih kitar in sintesajzerjev.