Ni lepo prejudicirati in se delati pametnega že vnaprej. Toda izkušnje z obeleževanjem slovenske državnosti in državotvornosti in zgodovine me navdajajo z utemeljeno bojaznijo, da bo tudi načrtovani spomenik slovenske samostojnosti vizualno in komemorativno brezpredmeten.

Imam skratka idejo za Trg republike. Kako rešiti Trg republike pred urbanističnim in zgodovinskim propadom.

K temu me je napeljalo izključevanje, ki se ga grejo. Ta neumnost, da na istem trgu ne moreta biti niti dva spomenika domnevno izključujočih se dogodkov in obdobij ter idej in ideologij. Da na solatnih kockah ni prostora za spomenik osamosvojitve in spomenik revolucije. Kot da ne gre za en in isti narod. V dobrem in v slabem. V sreči in nesreči.

Idejo, o kateri govorim, se je porodila iz neprijazne in obupane misli: Slovenci! V bistvu si zaslužite ost-berlinski, prazen, nekoristen, pust glavni trg v prestolnici — ki pa ste ga za božjo voljo spomeniško zaščitili!

Kako predvidljivo!

Kakor hitro se je ideja postavitve spomenika slovenski osamosvojitvi začela ped za pedjo uresničevati, že so mnenja spet deljena in zgrožena. Kako predvidljivo! Za varuhe pečata slovenske samostojnosti je zdaj problem, da bo spomenik slovenske osamosvojitve — za katerega bo baje razpisan mednarodni natečaj — stal nasproti spomenika revolucije. Na istem trgu. Ker da se ne spodobi, da bi pomnik dokončni narodovi odrešitvi stal na istem trgu kot že kmalu petdeset let stari opomnik revolucije. Socialistične, celo komunistične revolucije!

Za razumevanje te nesmiselne godlje zgodovinskega revizionizma, ki so jo zakuhali desničarji, se ni treba ozirati v preteklost več kot leto dni nazaj.

Štanga 

V začetku maja lani je Milan Kučan na slovesnosti ob 78. obletnici osvoboditve Vrhnike bolj navrgel kot lansiral idejo, da bi bilo prav, če bi na Trgu republike postavili spomenik slovenski osamosvojitvi.

Rečeno, storjeno! Aktualna vlada je promptno šla ustanovit komisijo za pripravo izhodišč za postavitev spomenika na Trgu republike. (Tako birokratsko se pri nas streže spominu.)

Telo pri Ministrstvu za obrambo, ki se na te reči kao spozna, je zdaj ugotovilo, da je primerna lokacija tam, kjer je še danes tista štanga, na katero so 26. junija 1991 dvignili slovensko trobojnico z grdim grbom Ferijalnog saveza namesto komunistične zvezde.

Privoščljivo, a naivno

Kučanovo idejo sem takrat pozdravil ne toliko zato, ker bi sam kot državljan kdo ve kako pogrešal neko simbolično svetišče na lokaciji, kjer se je rodila država. Ampak ja, naj bo. Saj nič ne rečem. Če se že gremo državo, potem imejmo tudi nek updatan knežji kamen. Pomagalo ne bo, bo pa naredilo vtis in popravilo občutek. Morda.

Pobuda bivšega predsednika mi je bila všeč, ker je z njo iztrgal osamosvojitev iz rok tistih, ki si lastijo slovenski prelom z Jugoslavijo, in jo vrnil tja, kamor spada. Vrnil tistim, ki jim pripada.

Takrat sem privoščljivo, a naivno ugotavljal, da je Kučan s to pobudo matiral zaslužne spomeničarje iz leta 1991. Predlagal je namreč nekaj, česar ne bodo mogli zavrniti. Čeprav bi to hoteli narediti že samo zato, ker je predlagal Kučan. Ker če bi idejo zavrnili, bi se razkrinkali kot dejanski uzurpatorji komemoriranja osamosvajanja.

No, zdaj so našli drug izgovor.

Slovenske smešnice

A tudi tisti, ki jim spomin na osamosvojitev najbolj pripada — četudi so dogodke spremljali iz medijev ali pa se za to sploh niso menili —, so Kučanu nehvaležno in hudobno pripisali, da je med vrsticami namignil, da bi spomenik osamosvojitvi moral nadomestiti obstoječi spomenik revoluciji Draga Tršarja (1927–2023), ki na drugem robu Trga stoji že od leta 1975. Od leta 1981 pa zraven njega še Kardeljeva, če že ne Laokoontova skupina brezobraznih Calaiskih meščanov, pardon: proletarcev istega avtorja. (Tršarja, ne Rodina.)

No, take smešnice lahko dogajajo samo v Sloveniji.

Tisti, ki spomenika revoluciji ne bi zamenjali za spomenik osamosvojitvi — česar sploh ni nihče predlagal, še najmanj pa Kučan —, zastopajo ista stališča kot njihovi diametralni nasprotniki, ki nočejo spomenika osamosvojitvi na tej lokaciji zato, ker tam že stoji spomenik revoluciji.

Prerivanje

V Sloveniji se ljudje hitro začnejo prerivati. Pa ne zato, ker bi bila tako majhna — kar je navsezadnje stvar občutka, ne toliko realnega prostora —, ampak zato, ker verjamemo, da v njej ni prostora za vse. Da je že zdaj gneča in da nam grozi še hujša.

V Sloveniji ni prostora za preveč različne družbene poglede in vrednote in življenjske stile in politična prepričanja. Ni prostora za različne ideologije, revolucije, brezbožnosti, religije, kulture in vrednote.

Zato je Trg republike po obnovi ostal prazen. Brisan prostor. Evakuirana ploskev namišljenega establišmenta, kjer smo se politično ustanovili in se potem umaknili v toksično zasebnost šimfanja, prerivanja, resentimenta in obžalovanja. Na njem ne samo da ni nič, ampak tudi nimamo kaj početi. Razen da zdaj eno, zdaj drugo ljudstvo udriha po zdaj eni, zdaj drugi oblásti.

Osmisliti hektar

Trg republike bi morali naseliti s spomeniki. Obljuditi. Z reprezentacijami ljudi, pomembnih za našo zgodovino. Z iz kamna izklesanimi, v bron ali beton ulitimi, antropomorfnimi ali ne, novimi in starimi, ekskluzivno naročenimi in repliciranimi ali od drugod pripeljanimi podobami ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino.

Ta hektar bi lahko osmislili s kakimi stotimi, morda celo dvestotimi kipi — ali magari abstraktnimi skulpturami —, med katerimi bi bilo ravno toliko prostora, da bi se sprehajalci lahko smukali med njimi.

V tak spomeniški park, kot si ga predstavljam, bi morali postaviti vse, ki so zaznamovali slovensko zgodovino. Ne samo zaslužne, ampak tudi sovražne figure. Tudi tuje oblastnike. Izdajalce. Krvnike. Valjhuna, Franca Jožefa, Napoleona, Tita, Kardelj je že itak, pa Toneta Tomšiča in bana Natlačena in generala Rupnika in Maistra. Ne samo pesnike in pisatelje in kanonizirane politične zveličarje. Naredimo gnečo kipov. Za vse bo prostor. Tridimenzionalizirajmo zgodovino, v kateri se ne znajdemo več, ker je tako polna vsega in konfuzna.

Ne vem, nisem ne arhitekt ne urbanist, kaj šele umetnik. Izključimo iz tega politike. Še posebej tiste, ki so bili zraven pri dogodkih leta 1991. To je naš trg. Uzurpirajmo si ga nazaj. Naredimo iz Trga republike zgodovinsko atrakcijo. Takšen kot je zdaj, je brez veze. Da bo vedno poln.

In da bodo tisti na Šubičevi vedno vedeli, zakaj so tam.