Magnificov koncert je bil največji glasbeni dogodek po koncertu Siddharte pred 21 leti. Čeprav je bilo v soboto, 13. septembra 2003, na Plečnikovem stadionu za Bežigradom resda za kakšno tretjino ali četrtino več publike kot to soboto, 31. avgusta 2024, na golfišču v Stanežičah.

Kar pa seveda ne pomeni, da ni bil mega tudi Magnifico. Oba koncerta sta bila na zgornjem limitu glasbenih, organizacijskih, logističnih, prostorskih, poslušalskih, avditorijskih in lifestyle meril, ki jih je Slovenija še sposobna. In sposobna prebaviti. In oba sta bila veličastna in da tako rečem nepozabna. Vsak po svoje, a v vsakem primeru bigger than life.

Domača javnost

Obžalujem, da zdolgočasena domača javnost ne dojame, kak neverjeten dosežek je za domače glasbenike zbobnati na svoj koncert na desettisoče ljudi.

Mainstream mediji so od navdušenja histerični, ker se končno enkrat nekaj res velikega zgodi. Več od tega pa ne morejo vzeti na znanje. Še dobro, da je nastal prometni kaos, kar spada v črno kroniko.

Tudi če ne bi bil Magnificov fan — kot nisem bil takrat Siddhartin, vsaj ne zares —, tega ne bi hotel zamuditi. Ker gre za dogodek, večji od Slovenije same. To je nekaj, kar je treba ceniti in se potruditi v znak spoštovanja. Sam ne bi hotel zamuditi takega koncerta, tudi če bi nastopali recimo Modrijani.

Kovid

Moja obisk koncerta je bil nepričakovano pod vprašajem. Od prejšnje nedelje sem se boril s korona virusom in slabe volje počel to, kar pač počnemo v samoizolaciji. Čeprav sem se že v četrtek in petek počutil zdravega, sem prav zaradi koncerta — da bi si prihranil morda prezgodnje razočaranje — odlagal naslednje testiranje do sobote. No, hvala bogu sem bil ta dan res negativen.

Toda telo še ni bilo pripravljeno. Ko sem se odpravil na kraj dogajanja, mi je bilo že skoraj žal. Nisem se dobro počutil. Dobro uro na Celovški pa sploh ne. Če ne bi parkiral samo četrt ure hoda od prizorišča, bi se najraje odpeljal nazaj. Kar pa bi se mi zdelo preneumno.

Opazovanje z udeležbo

Na koncertu sem zdržal eno uro. Kot kak penzionist sem se muval od šankov v ozadju — kjer sem si privoščil vodo, seveda, ne piva — pa do ospredja, kjer sem z mešanico zavisti in prezirljivosti pogledoval na VIP tribuno, ali koga poznam. (Nisem.)

Mozak mi je sicer delal. To je bilo opazovanje z udeležbo, ki pa je bilo časovno omejeno. Zdelo se mi je, da videvam ljudi, ki še nikoli niso bili na nobenem koncertu, ne samo Magnificovem.

To se mi je zdelo super. Res pa je, da je bolan človek preveč prizanesljiv.

Potem sem se odločil, da odidem. Noge so me komaj nosile. Zdelo se mi je, da imam spet vročino. (Res sem jo imel.) Nekako sem se privlekel do svojega Avant2Go peugeota in se odpeljal domov. In gledal prenos.

Tokrat sem zdržal do konca. Pogoltnil sem dva lekadola in zaspal kot ubit.

V nedeljo zjutraj sem se spet testiral. Po neki logiki sem bil še vedno negativen.

Svetovi razlik

Seveda pa med Siddharto 2003 in Magnificom 2024 obstajajo svetovi družbenih razlik.

Leta 2003 vogalovarstvenikom ni prišlo na misel, da bi prepovedali (ali hoteli prepovedati) koncert na kulturnozgodovinskem spomeniku. Leta 2024 pa so naravovarstveniki zaradi hrošča pripravili izvajalca do tega, da se je prvotni lokaciji odpovedal in se odločil za drugo.

Resnici na ljubo — in bolje pozno kot nikoli — je treba priznati, da je bilo pametneje, da Magnificov koncert ni bil v Tivoliju. Pa ne zaradi hrošča. Ampak s takšno logistiko, kot so si jo organizatorji lahko privoščili v Stanežičah, na taki površini — in z dvema ducatoma tisočev obiskovalcev —, bi razčefukali pol Tivolija, pa še lep del Centra, Spodnje Šiške, Rožne doline in Rožnika zraven.

Verjetno je Dom Svobode to zaštekal in se sam deložiral v Stanežiče. Čeprav bi nazadnje lahko bil z dovoljenjem vztrajal v Tivoliju.

Skratka, se posipavam s pepelom in prosim za odpuščanje. Mesto Ljubljana je premajhno za open-air dogodke takih dimenzij. Primeren prostor za open-air dogodke takih dimenzij je na deželi.

Mimogrede: kdo pa pravi, da ljubljanska urbana scena ne paše na deželo?

Obveščanje po teletekstu

Naprej.

Televiziji Slovenija leta 2003 ni prišlo na misel, da bi Siddhartin koncert prenašala v živo. Magnificov koncert pa je — vendar je pri tem poskrbela, da do dneva koncerta tega tako rekoč nihče ni vedel.

Na TVS ni bilo nobenih napovednikov za prenos. Bivši predsednik uprave, ki je prejšnjo nedeljo v oddaji Intervju gostil Magnifica, tega ni omenil. Nekateri drugi mediji, ki sledijo TV programom, so to objavili šele v soboto.

Ali spremlja kdo stran s sporedom na MMC? Morda pa je bilo objavljeno na teletekstu?

RTV Slovenija je poskrbela, da je Magnifico prodal še kakšno karto več, ni pa poskrbela za svojo lastno gledanost. To se leta 2003 ne bi zgodilo.

Evidenca SDS

Leta 2003 se tudi ne bi zgodilo, da bi se drhal na družbenih omrežjih zgražala, da gre taka množica poslušat denunciranega kvizlinga, ki na plebiscitu ni bil za, in da 30-plus let pozneje TVS celo prenaša njegov koncert v živo.

Leta 2003 se ne bi moglo zgoditi, da bi se kao zaslužni desničarski veljak zlagano spraševal, “kdaj bo ‘nacionalka’ [njegovi narekovaji, op. MC] na 1. programu prenašala prireditev ob slovesu ali koncertu kakega zaslužnega umetnika - športnika Slovenca ali vsaj ne-levičarja?”.

Na TVS je bilo že nebroj prenosov prireditev ob slovesu ali koncert zaslužnih umetnikov ali športnikov. Pa so bili to Slovenci ali Neslovenci? Nelevičarji?

Kdo bi vedel. To ve samo SDS, ki vodi tovrstno evidenco in si mane roke, da bodo nekega dne — kad pukne zora — iz simbolnega kánona kreativnih izbrisali po svojih kriterijih degenerirane.