Eden od spregledanih aspektov zgroženih reakcij na prestop Mateja Tašnerja Vatovca iz Levice k Socialnim demokratom je očitana konspirativnost, s katero je bila ta politična selitev izpeljana. Konspirativnost v tem primeru ne pomeni, da je šlo za zaroto, temveč za tajnost. Za to, da razen prestopnika samega in tistega, h kateremu je ta prestopil, do tik pred zdajci nihče ni vedel, kaj pripravljata. To zdaj vsi opisujejo kot konspirativnost — ki je na lepem postala sinonim za zahrbtnost.

In če rečem vsi, s tem nimam v mislih samo politikov, ki se jih to profesionalno in morda tudi osebno dotika, ampak tudi tako imenovane politične analitike, ki jih javnostnost ali skrivnostnost dogovarjanja načeloma ne bi smeli motiti.

Na tekočem že vnaprej

Meni samemu se to ogorčenje zdi smešno. Politični komentatorji so na svetu zato, da jih take reči zanimajo, ne pa zato, da bi morali biti z vsem na tekočem že vnaprej. Ampak če slučajno niso, se jim to zdi podobno izdajstvo, kot prestop post festum dojema Levica — kar je pri vodilnih med prizadetimi in užaljenimi še do neke mere razumljivo.

Poskusimo si za foro predstavljati drugačen, magari nemogoč scenarij. 

Recimo, da Han in MTV svojih planov in dogovorov ne bi držala samo zase, ampak bi se o tem pogovarjala vsak s svojimi kolegi. Vsaj z ožjim krogom. Tašner bi s srce parajočim nelagodjem že teden ali mesec prej obvestil svoje najbližje poslanske in strankarske kolege in kolegice, da razmišlja o tem, da bi jih zapustil, Han pa bi svoje insajderje razveselil z informacijo, da se jim morda obeta pomembna okrepitev.

“Naj bi”

Utemeljeno je domnevati, da bi nameravani transfer hitro prišel na dan. Torej v medije. Nekdo iz Levice — bolj verjetno, da iz Levice, morda pa tudi iz SD — bi to vznemirljivo, celo šokantno informacijo slučajno ali namenoma plasiral v javnost. In potem bi se začelo. Najprej bi z inflacijo vprašajev in narekovajev in z “naj bi” stavčnimi konstrukcijami začeli vsi ugibati, ali to drži in ali je kaj tako neverjetnega sploh mogoče.

V isti sapi pa bi še pred realiziranim prestopom začeli bombardirati Mateja Tašner Vatovca in Matjaža Hana z vprašanji, zakaj to delata in kaj si od tega obetata. Glavna akterja si seveda ne bi mogla privoščiti, da na ta neprijetna vprašanja ne bi odgovarjala — bodisi po resnici ali taktično izmikajoče —, to pa bi hočeš-nočeš vplivalo vsaj na učinke in posledice njunega načrta, če že ne na končno odločitev sámo. Zadeva bi se najverjetneje končala tako, kot se je dejansko končala po “konspirativnem”, “zahrbtnem” scenariju — vendar bi jo “vsi” (glej zgoraj) videli drugače.

Pod črto zamera

Zelo možno pa je tudi, da bi Han in MTV pod preuranjenim medijskim pritiskom bleknila tudi kaj takega, kar bi njun načrt ne nujno ogrozilo, temveč bi vsaj spremenilo percepcijo zamišljenega stratagema.

In za to pod črto gre. Za zamero. Karkoli že si mislimo o Tašner Vatovčevem prestopu — kot podporniki ali nepodporniki Levice in SD ali kot levi ali desni privoščljivci (torej kot avtodestruktivni ali naravno konkurenčni) —, treba je priznati, da sta ga s Hanom izpeljala mojstrsko. To je dobro tako zanju kot za stranko, ki je neto prejemnica te personalne transakcije.

Toda to se po splošnem mnenju ne bi bilo smelo zgoditi. Tega se ne dela. To je grdo. To nam meša štrene. To vzbuja zamere. Tudi pri kao neprizadetih opazovalcih, ki jih takšno ali drugačno dogajanje ne bi smelo osebno in profesionalno prizadevati. Vsakršen odmik od statusa quo je izdaja celo za njih, ne samo za zveste člane Levice. In če za ta odmik ne vedo vnaprej, če jih zasači nepripravljene, je to s to famozno konspirativnosjo oz. zahrbtnostjo za nameček še oteževalna okoliščina.

Brezsrčno

Pa še nekaj. Miha Kordiš, prvi med odpadniki, se je v zvezi s tem te dni brezsrčno vprašal: “Zakaj bi nekdo ostal pri amaterjih, če gre lahko med profesionalce?”

Nekaj je na tem. Vsaj ženski del užaloščene Levičine nomenklature se je namreč ob odhodu MTV iz stranke iz osebne prizadetosti malone razjokal. To je bilo videti ganljivo in morda razveseljivo v tem smislu, da so na slovenskem svetu vsaj še političarke — če že ne politiki —, ki se v politiko investirajo cele, totalno, osebno, z emocijami vred. Ni pa to v politiki naravno stanje oz. obnašanje ali vsaj ne bi smelo biti. Od politikov sam tega ne pričakujem. Osebni angažma absolutno, ker brez tega ne gre. Ni pa dobro zanje, če kažejo osebno prizadetost, kadar jim gre kaj narobe. Človek bi v tem primeru še pomislil, da je z njimi nekaj narobe.