V sredo zvečer, torej na predvečer protestne prekinitve dela sodnikov (in z njimi solidariziranih tožilcev), je Tanja Starič v Odmevih soočila ministra za javno upravo Franca Propsa in predsednico Slovenskega sodniškega društva Vesno Bergant Rakočević. Imeli smo kaj videti in slišati. Javnega nastopanja še nevešči minister je malone jecljaje prosil za razumevanje, verzirana zastopnica ceha pa ga je napadala z mešanico pravniške in sindikalistične beligerentnosti. Kot da so višje, še višje plače sodnikov nekaj najbolj samoumevnega na svetu.

Ni lepo ponižno prositi za več. Samozavestno zahtevati več je navidez bolj častno — kot se sodnikom spodobi, kajneda —, ni pa prav nič lepše.

Stoprocentno

»Da vlada prosi za odlog,« je rekla VBR, »je eno veliko sprenevedanje in zavajanje javnosti.« Še več: »Morda gre res za neko nerazumevanje. Morda gre za nekompetentnost. Zelo se pa bojimo, da tukaj nihče ne želi neodvisnega sodstva v tej državi.«

Aha, seveda. Ker s temi bednimi plačami, ki jih kasirajo zdaj, bodo sodniki in tožilci morali začeti fušati in se spravljati v konflikt interesov! To vedno vžge.

Ker imate spomin človeške ribice, naj vas spomnim: pred enim letom (konkretno 10. januarja 2023) je bil Robert Golob kdo ve zakaj special guest star na občnem zboru SSD. Zdelo se je, da je njegova udeležba bolj protokolarne kot delovne narave, toda nazadnje je sodnikom nepričakovano obljubil mesečni dodatek v višini 600 evrov. Navzoči so mu navdušeno zaploskali. Ker kdo pa ne bi bil vesel, če ti deus ex machina obljubi bonus. (Ne da bi mu sploh težil.)

To je bila ena zgodnjejših Golobovih nepremišljenih potez, s katerimi si je začenjal spodkopavati priljubljenost načenjati videz racionalnosti. Glede povišice si je kmalu premislil ali jo vsaj odložil v nedoločeno prihodnost — misleč, da bodo sodniki na to pozabili.

Resno so to vzeli

Pa niso. Zadevo so resno vzeli. Taista VBR je že takrat rekla, da se je Golob »iz sodnikov ponorčeval« — ali pravzaprav »iz samega sebe«. In še: »Sodnik je navsezadnje tudi človek in zelo slabo je, če se na sodišču začne ukvarjati s svojo plačo, namesto da bi se ukvarjal s svojimi zadevami.«

Ko se je sodnikom skratka zazdelo, da s pavšalnim dodatkom ne bo nič, je Sodni svet na Ustavno sodišče meni nič, tebi nič naslovil zahtevo za oceno ustavnosti zakonske ureditve sodniških plač. Famozni 125. člen Ustave se namreč glasi: »Sodniki so pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni. Vezani so na ustavo in zakon.«

In res. Pravniško pismeni so znali iz teh dveh stavkov oz. trinajstih besed med vrsticami razbrati, da Ustava zapoveduje, da morajo sodniki imeti dobre, zelo dobre plače. Ker brez dobrih plač na svetu ali vsaj v Sloveniji ne bo pravice.

Pravična neenakost

Tako je Ustavno sodišče odločilo, da je »ureditev osnovnih plač sodnikov v neskladju z ustavnim načelom sodniške neodvisnosti, in sicer zaradi nespoštovanja ustavne zahteve po stabilnosti sodniških plač«, ki da so »v dobrih desetih letih zelo občutno izgubile realno vrednost«.

Da so se s tem obrnili na Ustavno sodišče, je bilo od Sodnega sveta zelo prefrigano. Bilo bi res čudno, če sodniki ne bi držali skupaj.

Tako imenovana plačna nesorazmerja so največja neumnost in nesramnost, kar so si jih družbeno in materialistično ozaveščeni Slovenci izmislili. Birokratsko primerjanje in določanje plač zaposlenih v različnih poklicih je v bistvu kanclijska nevoščljivost, ki pa so jo sindikalisti in drugi poltergajstneži v javnem sektorju s postsocialističnim talentom za demagogijo povzdignili na sofisticirano raven namišljene pravičnosti. Slovenci smo sicer radi enaki in enakopravni, ampak na premoženjskem nivoju pa neka hierarhija in kao pravična neenakost le morata biti!

Zapravljanje naklonjenosti

Najbolj zanimivo in zabavno pri vsem skupaj pa je, da se sodniki pri uveljavljanju terjatev sklicujejo na neodvisnost. Seveda. Naj kar bodo neodvisni. Ampak naj mi najprej nekaj razložijo.

Če imajo res prenizke plače, je to torej neprimerno in nespodobno, ker so odvisni. Toda od koga ali česa so odvisni? In če bi imeli dobre, res visoke plače, bi pa bili neodvisni od koga ali česa? Ali ne bi bili sodniki res odvisni šele v primeru, če bi jim vlada po nareku Ustavnega sodišča — ali kar tako, iz dobrote ali preračunljivosti — povišala plače? Se jim ne zdi, da bi šele povišica ustvarila vtis, da so se pustili podkupiti?

Res nenavadno, da jim to ne pride na misel na misel. In da tako lahkomiselno zapravljajo naklonjenost javnosti.