Iz aktualnih debat o šolski prehrani smemo sklepati, da ne samo starše, temveč tudi kibice po novem bolj zanima, kaj mladina v šolah jé, kot pa to, kaj se nauči. Premik fokusa z znanja na hrano se morda res komu zdi kot ena od teh novodobnih socialnih bizarnosti, vendar to v bistvu ni presenetljivo. Dandanes je tudi prehrana del šolstva kot ideološkega aparata države.

In če se mladina v šolah vedno manj nauči, potem je vedno bolj pomembno, kaj mladina v šolah jé. Logično. Kot je tudi logično, da se nepoklicani in nevpleteni s tem zelo radi ukvarjajo in na šolske menije projicirajo svoje individualne prehrambene preference in kaprice. Pa tudi ideološke, seveda.

A da ne bomo mlatili praznih stročnic in se zanašali na že prebavljene informacije iz medijev — namreč o mnenjih, šegah in okusih muslimanov, kristjanov, vegetarijancev in veganov ter nutricionističnih obsedencev in drugih dejanskih in namišljenih alergikov —, si raje poglejmo, kako to zgleda v praksi.

Malica in kosilo

Dovolite, da kot oče dveh srednješolcev (ki obiskujeta različni gimnaziji) iz eAsistenta prepišem menije, med katerimi je eden od njiju ta teden izbiral. Meniji na drugi šoli so istega tipa, imajo pa malo drugačen sistem in še več menijev (in jedo ob drugih urah); vsega torej ne bom citiral. Vzorec je skratka arbitraren, a poveden.

Ponedeljek:

• malica 1: makaronovo meso

• malica 2: ričet s prekajenim mesom

• malica 3: špinačni rezanci z arrabiato

• malica 4: kebab wrap, jogurt

• malica 5: sendvič v sirovi štručki s feta sirom in zelenjavo, jogurt

• kosilo 1: juha, svinjski ragu, pire krompir, solata

• kosilo 2: juha, pohan sir s tatarsko omako, pire krompir, solata

Torek:

• malica 1: piščančji zrezek v naravni omaki z grozdjem, polenta

• malica 2: pleskavica z mešanim mesom v bombeti z ajvarjem, napitek

• malica 3: njoki z muškatno bučo in bučnimi semeni

• malica 4: sendvič s piščančjimi prsmi in zelenjavo, napitek

• malica 5: testeninski krožnik s sirom in zelenjavo, jabolko

• kosilo 1: juha, tortilja s piščancem, načo sir

• kosilo 2: tortilja z zelenjavo, načo sir

Sreda:

• malica 1: špageti z mesnimi kroglicami

• malica 2: pizza kebab

• malica 3: cesarski praženec z jagodnim prelivom

• malica 4: solatni krožnik z ocvrtim piščancem, sadje

• malica 5: čokoladni navihanček, mleko, banana

• kosilo 1: juha, piščančji sauté z gobami, peresniki, solata

• kosilo 2: gratinirane testenine in solata

Četrtek:

• malica 1: rižota s piščancem in zelenjavo, solata

• malica 2: piščančji mississipi zrezek, pire krompir

• malica 3: slivovi cmoki z vanilijevo kremo, kompot

• malica 4: sendvič v sezamovi bombeti s kuhanim pršutom, paradižnikom in sirom, sadni jogurt

• malica 5: osje gnezdo, čokoladno mleko

• kosilo 1: juha, rižota s piščancem, solata

• kosilo 2: zelenjavna rižota, solata

Petek:

• malica 1: piščančji zrezek v smetanovi omaki z njoki

• malica 2: sirov burek z jogurtoma

• malica 3: sirovi tortelini v gorgonzolini omaki

• malica 4: ocvrt oslič v bombeti s tatarskim namazom in paradižnikom, jabolko

• malica 5: sadni misli, melona, grški jogurt

• kosilo 1: juha, ocvrt oslič, krompirjeva solata

• kosilo 2: sojin polpet s krompirjevo solato

Pestro in zdravo (in trendy)

Kot je razvidno iz priloženega, našim najstnikom v šolah ponujajo še kar pestro in zdravo hrano. Očitno je tudi, da se sestavljalci menijev spogledujejo z okusom in navadami ali razvadami svojih mladih odjemalcev, ki pri vsej tej šolski hrani med odmori še vedno oblegajo bližnje markete in fast food outlete in si kupujejo priboljške. (Res ne bi verjeli, koliko spravijo vase. Vsaj fantje.)

Iz naključno izbranega tedenskega menija ene srednje šole pa lahko tudi ugotavljamo, kako je prehransko poskrbljeno za takšne in drugačne vernike.

Kristjani, muslimani in vegetarijanci se nimajo kaj pritoževati nad tem jedilnikom. Edini, ki v šolskih jedilnicah res izvisijo — no, najbrž ne vsak dan —, pa so vegani.

Multi-kulti-gustibus menza

V Zakonu o šolski prehrani sicer nikjer ne piše, da so šole dolžne zagotavljati otrokom in mladini prehrano, ki ustreza njihovim verskim in prehranskim prepričanjem. Če gre za zdravstvene razloge, pa seveda ja: “Za učence in dijake, ki predložijo zdravniško potrdilo o medicinsko predpisani dieti, šola organizira dietno malico oz. kosilo.” (ZŠolPre-1, 2. poglavje, 4. člen, 3. odstavek)

Pravica do ideološko izbrane prehrane je v bistvu nenapisano pravilo, ki se konzumentom specifične hrane — ki jih je vedno več in so vedno manj manjšina — zdi samoumevno. Nam vsejedcem in brezbožnikom pa tudi. That’s life. Za vsakogar nekaj.

Da šole ponujajo več ali celo veliko maličnih in kosilnih menijev, je posledica fascinacije z možnostmi izbire kot odraza potrošniškega (požrešniškega) blagostanja. V to multi-kulti-gustibus menzo pa lahko prisedejo tudi tisti, ki jim ne bi bilo treba biti na dieti iz medicinskih razlogov.

Svinjina

Berem tudi, da je delovna skupina Islamske skupnosti v Sloveniji naredila spletno anketo — znotraj islamske skupnosti — o šolski prehrani (v osnovnih šolah). Vprašani so pripominjali, da “šole ne upoštevajo prehranskih omejitev, ki temeljijo na verskem prepričanju”, ker da so “[obroki s svinjino] v povprečju enkrat na teden”. Vodja delovne skupine je na podlagi tega poslplošila, da “šole ne upoštevajo prehranskih omejitev, ki temeljijo na verskem prepričanju”, in da so “otroci, ki s sovrstniki ne morejo zaužiti obroka, [diskriminirani]”.

Saj nič ne rečem. Ampak res ne vem, zakaj se pritožujejo. Tudi ko je na meniju jed s svinjino, lahko otroci muslimanov izberejo karkoli drugega. Če seveda niso izbirčni — kar pa transcendira verska prepričanja njih samih in njihovih staršev.

Pečene piške

V zvezi s hrano se Slovenci radi kregamo. Vsaj od Cankarja naprej, ki je v Hlapcih napisal: ​“Nazadnjaštvo je dobro, naprednjaštvo je dobro, najboljše pa so pečene piške!” Resno. Pojémo skoraj četrt kile mesa na dan. Zamerimo premieru, ko nič hudega sluteč sugerira, da morda ni treba prav vsak dan jesti mesa. Bojimo se za svojo identiteto, ker na novoletnih štantih pečejo čevapčiče. Ortodoksni domoljubi deklarativno obožujejo šunko in zaseko in politično diskreditirajo ljubitelje toasta z avokadom. Antispecistični umetniki nas odvračajo od mesojedenja z javnimi happeningi z mrtvimi svinjami. 

A naj se vrnem k uvodni dilemi: je bolj pomembno, kaj mladina v šolah jé, ali kaj se mladina v šolah nauči? Zagotovo to drugo — pod pogojem, seveda, da je obenem primerno nahranjena. Toda kaj je primerno? Kdo bo o tem sodil? Vsi bi hoteli o tem odločati. Po drugi strani pa le še komajda koga zanima, kakšna in katera znanja in veščine bo naša zlata mladina odnesla iz šole. Polni želodci se nam zdijo pomembnejši kot polne glave.