Anže Logar je najbolj nerazumljiv fenomen prihajajočih volitev. Pa ne zato, ker se kljub vrtanju vanj noče in noče izjasniti, ali bi/bo šel z Janšo v vlado ali ne. Sploh ne zato. Logar je fenomen, ker je za vse vpletene slepa pega njihovih pričakovanj. Kompletna politična nomenklatura projicira vanj svoje posplošene in konkretizirane, na 22. marec tempirane frustracije. Logarja imajo za politični kvarnik, ker z izjavami in neizjavami kazi napovedljivost nenapovedljivosti volilnih rezultatov in posledičnega sestavljanja vlade. Predvsem pa zato, ker vse — ampak res vse: desne stranke, leve stranke, pa medije in analitike, pa anketarje in nevladnike in druge kibice — pušča v nevednosti in negotovosti. Obsoja jih na kao informiran pesimizem, ugibanje, skepso, strahove, bojazni in druga negativna čustva.

Toda zakaj?

Zbiralnik za zamere

Biti proti Logarju je za etablirane leve stranke kontraintuitivno. Že tako rekoč od nekdaj se sprašujem, zakaj so ljudje, ki bi Janšo utopili v žlici vode, tako zelo proti Logarju. Še takemu ignorantu bi lahko bilo jasno, da Logarjevo distanciranje od Janše — najprej s Platformo sodelovanja, potem pa še z Demokrati — slabí SDS in da ji lahko pobere toliko in toliko volivcev.

Proti Logarju so še danes vsi. Vsaj vsi najbolj glasni. Na levi in na desni. Nihče ga ne mara. Logar je zbiralnik za zamere tako zapuščenih na eni strani kot nezaupljivih na drugi. Izjema je šekaršen procent anketiranih, ki pa si lahko še premislijo.

Razloga za levi in desni antagonizem do Logarja sta vsaj (dvakrat) dva. Prvi je, da se ne eni ne drugi niso pripravljeni resno zamisliti, zakaj mu zaenkrat dobro, morda celo res vedno bolje kaže. Namesto tega ga raje samo še vehementneje napadajo.

To sicer ne čudi. Za vse slovenske stranke je značilno vztrajanje pri svojem. Zaostrovanje stališč in retorike. Ne pa razmislek o možnih drugačnih scenarijih in perspektivah na podlagi informacij ali celo dejstev in temu primerno prilagajanje. To bi zanje pomenilo izdati volivce in pristajati na populizem. Ki jim sicer ni tuj.

Komplicirano, konfliktno, kontradiktorno

Drugi razlog pa je bolj kompliciran, konflikten in kontradiktoren. Desničarji obtožujejo raziskovalce javnega mnenja in medije, da Logarja pumpajo samo zato, da bi oslabili njih. Levičarji pa za sesuvanje Logarja znajo poskrbeti sami — čeprav so po mnenju opozicije v zlohotni španoviji z Medianami in mediji —, saj so prepričani, da bo Janša milde sorte odnesel glasove točno tja, odkoder je prišel.

Če drži, da je Logar Janšev proksi, kot mu/jima pripisuje levica, so prizadevanja obeh strani, da bi mu pokvarili volilni rezultat, brezpredmetna. Če bo Logar šel z Janšo, je itak vseeno, koliko glasov bo dobil, saj se bodo glasovi Demokratov, odšteti od SDS, itak prišteli nazaj.

Če pa drži, da je Logar projekt tranzicijskih sil za onemogočanje desnice, kot trdi SDS, potem so prizadevanja levice, da bi mu pokvarili rezultat, nelogična. Kar bi to bilo dobro za njih. Še več! V tem primeru so nelogična tudi prizadevanja desnice za čim slabši rezultat Demokratov.

Partija pokra

Razmerja in ravnanja so logična le, če je vse skupaj samo partija pokra, polna ne samo visokih rizikov in vložkov, ampak predvsem sofisticiranega blefa. Pretvarjanja enih in drugih, da ne igrajo skupaj, ampak vsak zase in eden proti drugemu, dokler ne bodo karte končno na mizi.

Politiki so že morda bleferji, niso pa seveda kvartopirci. Se razume, da tudi v politiki ni dobro igrati z odprtimi kartami, a v tem kombinatoričnem primeru nima nobena stranka — niti aliansa strank — nobenega razloga, da ne bi odkrito porufala tistih, za katere vsaj domneva, da skupaj lahko zmagajo.

V tem smislu bi si leva sredina lahko prizadevala pridobiti Logarja na svojo stran. Ne pa da ga v najboljšem primeru denuncira kot neodločnega ambiciozneža in nikoli zares spreobrnjeno šlevo, ki si ne upa ubiti svojega političnega fotra, v najslabšem pa kot pokvarjenca, ki že tri leta nateguje tričetrt Slovenije samo zato, da bi spet zmagal Janša.

Pogajanja in preigravanja

Tako kot ne moremo zatrdno vedeti, kaj točno Logar namerava, tudi ne moremo poznati vsega, kar se dogaja v zakulisju. Lahko pa sklepamo, da pogajanja in preigravanja variant že potekajo.

Dopuščam možnost, da bo Logar nazadnje le pristal v vladi z Janšo in Vrtovcem. Ko bodo vsi razen mene rekli, češ, saj smo vam rekli. Jaz pa bom rekel, da ni nobenega dokaza, da je to bil njegov plan.

Ne izključujem pa niti možnosti, da bi se Demokrati pridružili Golobovi koaliciji.

To ne bo odvisno samo od vsote osvojenih in neosvojenih sedežev Svobode, Socialnih demokratov in Levice+Vesne, pa morda Preroda, Piratov in Mi, socialistov … — in Demokratov —, ampak tudi od timinga dogovorov ter primerno doziranega in zaupnega komuniciranja. Nenazadnje pa tudi od tega, komu bo NPM podelila mandat.

Oportunizem ali janšizem?

Pa bi potencialna leva ali levosredinska koalicija Logarja sploh vzela medse? Utemljeno je domnevati, da bi nekateri raje rekli “ne” in šli z SDS in NSi+SLS+Fokusom v opozicijo. Med levimi so gotovo tudi skrupuloznejši kot Han, ki je že rekel, da ne bi imel nič proti Logarju, če bi se jim le hotel pridružiti. Velikansko breme prepričevanja pa bi seveda padlo tudi na remandatarja Goloba.

Sam mislim, da bo kljub blagozvenečim besedam na koncu vendarle zmagal malo manj načelni politični oportunizem parlamentarne in vladne večine — proti janšizmu, o katerem so toliko imeli, imajo in še bodo imeli v vsakem primeru povedati.