Se je premier zares zapletel v miškulance na Balkanu, ko je še bil predsednik uprave Gen-Ija? Normalni državljani tega ne da ne vemo, ampak odkrito rečeno ne verjamemo. Ne verjamemo pa zato, ker ne verjamemo tistim, ki to cepetaje dokazujejo. Ker le kako in zakaj bi verjeli tistim, ki nam grejo na živce?
Na premiera in vlado nasploh so se namreč spravili odbijajoči, že na daleč sumljivi, neverodostojni, nekredibilni, propagandistični mediji s strankarsko agendo in/ali do opozicije simpatizerski koristni medijski idioti, specializirani za šverc-komerc z informacijskim škartom. Ta folk je prepričan, da opravlja resničnostno poslanstvo iz nergaško poštenjakarske naivnosti ali magari iz preračunljivosti.
Tako diskreditiranim virom informacij normalen državljan ne bo verjel. Raje bo verjel napadenim, očrnjenim. Verjel bo oblasti, ne pa disidentski drhali, ki se je navzela vonja opozicije.
Verjeti oz. zaupati oblasti tudi ni dobro, ampak jebiga.
Najbolj bojeviti televizijski insajderji niso izkoristili srednjega veka slovenske javne televizije za to, da bi razmislili o svojem (bodočem) položaju in poslanstvu. Bojim se, da si že manejo roke, da bo po francoski revoluciji spet tako kot prej in nič drugače.
Novokomponirani alt-right
Tak tipičen primerek je recimo nek novokomponirani alt-right Zgaga ali Karba, ki ga stekle čivave medijske desnice opisujejo kot »človeka, ki je zatresel balkanske medije«.
Zatresel? Če je on kaj zatresel, je zatresel kvečjemu tisti tipični southern comfort rekla-kazala, pozicioniranega na tabloidnostne ekstreme šunda in ekvidistančnega tako do politike kot do podzemlja. Na Necenzuriranem si lahko preberete, kakšni deali se tu zadaj skrivajo.
Najhuje pa je, da tak novinarski outlet dobi svoj čas kot verodostojen vir v Odmevih. To je v bistvu še huje, kot da je Možina promoviral Tomašiča v Intervjuju, Ruparja pa Pirkovič v Areni.
Dokler ne bodo že enkrat zamenjali Urbanije in Jadranke — pa Grah Whatmougha in Gregorčiča in cel Svet —, provokatorjema ne bo mogoče prepovedati delati reklam za intelektualno in socialno omejenost. Dokler bosta to vodstvo in ta Programski svet na oblasti, bo pretveza širjenja svobode govora za kao drugače misleče veljavna in legitimna.
Backlash
Nenazadnje pa še to: predsednik vlade — obdan s to svojo kamarilo medijskih ekspertov — in ministrica za kulturo se naj zavedata, da globlje ko bo zavod pogreznjen v ta desni živi pesek ob njihovem prevzemu nazaj, bolj se bodo morali potruditi, da ne bo vse skupaj izpadlo kot maščevalen backlash.
Dokler Urbanija in Rebernik ne bosta zamenjana — pa Grah Whatmough in Gregorčič in cel Svet —, Možini in Pirkoviču ne bo mogoče preprečiti, da še naprej deklasirata TV novinarstvo. Pretveza širjenja svobode govora za kao drugače misleče bo do takrat veljavna in legitimna.
Ni težko uganiti, da jih bo opozicija naskočila prav s tem izgovorom. Auftakt je že dal Možina:
»Za tiste, ki zaradi [Tomašiča] norijo in žalijo[,] pa povem, da niso demokrati. Slovenci nočemo države z javno TV le za ene. Odločen NE partijskemu enoumju, ki vodi v diktaturo!«
Tako kot prej
Ni pa si nemogoče predstavljati, da se lahko zgodi prav to. Solidarnostni mediji in cel ceh bodo nad reorganizacijo in kadrovskimi menjavami — in predvsem nad utišanjem motečih elementov — tako navdušeni, da bi se iz nameravane depolitizacije RTV lahko nazadnje res izcimila levičarska repolitizacija RTV.
Sodeč po intelektualno sindikalističnem, za kredibilno, konstruktivno kritiko ne preveč kompetentnem internem uporniškem blogu Tukaj smo ali Kolektiv RTV smo (whatever), najbolj bojeviti televizijski insajderji niso izkoristili srednjega veka slovenske javne televizije za to, da bi razmislili o svojem (bodočem) položaju in poslanstvu. Bojim se, da si že manejo roke, da bo po napovedani (in dolgo prokrastinirani) francoski revoluciji spet tako kot prej in nič drugače.
Če bo res tako, bo to depresiven dokaz, da še vedno velja, da so RTV tisti, ki jo delajo — ne pa zakoni, ki jim jih zdaj ta, zdaj ona oblast vsake toliko naprti.