Opomba: Komentar je bil objavljen na spletni strani Večera v petek, 10. oktobra 2025, pod naslovom Kdo bo zmagal v tem pingpongu? Robert ali Robert?. Prvotni tekst je bil objavljen na spletni strani Fokuspokusa v petek, 10. oktobra 2025, pod naslovom Obsedenost z javnimi pismi ali zakaj se je Šumi čutil dolžnega pisati Golobu in je bil posodobljen za Večer po odgovoru predsedniku KPK iz kabineta predsednika vlade.

Javno pismo, ki ga je napisal Robert Šumi Robertu Golobu, me je presenetilo. Kaj se ta človek gre? Je res moral tudi on prispevati k tej slovenski obsesiji z javnimi pismi? To gre čez vse meje. Samo to se je še manjkalo, da preiskovalec piše preiskovancu. In to top preiskovalec top preiskovancu. Predsednik Komisije za preiskovanje korupcije predsedniku vlade.

Presenetila pa je tudi replika Roberta Goloba Robertu Šumiju. Očitno sem se motil: manjkalo se je samo še to, da top preiskovanec odgovorja top preiskovalcu. Glede na kontekst odgovor ni bil nepričakovan, je pa bil še bolj presenetljiv. V Sloveniji velja ta fizikalni zakon, da nobena akcija ne ostane brez reakcije. Javna pisma in odgovori na javna pisma. Tako se javne osebnosti pri nas pač obnašajo. Igrajo pingpong.

No, naj se lotim teh epistol kronološko.

Ni pametnega razloga

Ne gre za to, da Šumi ne bi imel ali si smel kaj povedati Golobu. Ali si o njem misliti. Ali o zadevi, zaradi katere je Golob v postopku. Bodisi na podlagi dokazov, ki jih je KPK že zbrala, ali tja v en dan, na suho. In neglede na to, kaj na to temo pripominja Golobov pooblaščenec Zdolšek.

A neglede na to ni pametnega razloga, da bi Šumi kot predsednik KPK pisal Golobu kot predsedniku vlade. Javno že ne. Ponavljam: preiskovalec piše preiskovancu. Ali z drugimi besedami: je že kdo videl, da bi sodnik pisal obtožencu?

To ni prepovedano, je pa neprimerno. To se ne dela. Se ne spodobi. Ampak pri nas je to normalno. Ker je obsesija javnih pisem povozila družbenopolitični bonton.

Neučakanost

KPK bo Golobu uradno dala vedeti, kar mora slišati. Na podlagi tega, kar bo ugotovila in kot bo presodila. Zakaj je torej Šumi neučakan? Zakaj že zdaj razglaša, kaj si misli o aktualnih okoliščinah preiskave, ki jo KPK ima v delu? Ali mar misli, da ne bi smel nihče nič pripomniti o KPK?

Šumi piše:

“Dogodki […] so dosegli točko, ko je nujno, da vas nagovorim z javnim pismom. Napadi, diskreditacije, posmehovanja in manipulacije posameznikov in medijev iz vašega kroga so žal postali stalnica. Metode niso nove […], vendar se v zadnjem času stopnjujejo prek meje dopustnega.”

Lahko se strinjamo, da je to nedopustno. A to ne pomeni, da mora predsednik KPK “nujno” napisati predsedniku vlade javno pismo. Tudi če je naslovnik zavestno in odobravajoče povezan s temi ekscesi, kot predpostavlja pošiljatelj, je pismo odveč. Iz več razlogov.

Balada Bobnar

Prvič: mediji so že dolgo polni novic o baladi Bobnar proti Golobu in o backup vokalih, ki to kakofonijo sicer dokaj enostransko spremljajo. Razlika je samo v njihovi zgroženosti nad afero in v strogosti in urgentnosti kazni, ki bi jo domnevnemu krivcu privoščili. A neglede na to je odklonilnih mnenj o tem več kot dovolj. Res ni treba, da se oglaša še Šumi.

Drugič: KPK se v zvezi s zunanjimi okoliščinami postopka nima kaj oglašati, ker s tem spodkopava svojo kredibilnost. Preden je napisal javno pismo, bi se Šumi moral vprašati: kaj si bomo sonaslovniki odprtega pisma mislili o njem in o njegovi instituciji, če bo dokončno mnenje KPK za Goloba obremenilno, in kaj si bomo mislili, če bo KPK predsednika vlade ekskulpirala?

Če se bo izkazalo, da je Golob nedolžen, bo Šumijevo pismo dokaz, da je KPK res en tak brezzobi volk, ki je slučajno šavsnil ovčico, ki jo nadzira. Da bi dokazal, da vseeno zna ugrizniti.

Če se bo izkazalo, da je Golob kriv, pa bo pismo razlog za sum, da KPK ni razsojala neodvisno, ampak pod vplivom zunanjih okoliščin, ki s primerom nimajo direktne zveze.

Ni opravičilo

Šumi ima prav, ko piše:

“Ko vaš odvetnik govori o našem delu, govori v vašem imenu. A s svojimi izjavami škodi pravni državi in spodjeda zaupanje v njeno delovanje in delovanje neodvisnih institucij; nenazadnje škodi politični kulturi. Za te vrednote pa bi bilo prav, da bi se bi kot predsednik vlade neomajno zavzemali.”

To je res. Golob bi bil moral preklicati pooblastilo Zdolšku v trenutku, ko je izvedel, da je ta rekel nekaj grdega o Šumijevi častivredni instituciji. Sam od sebe, seveda, ne pa na podlagi pripombe osebno in službeno prizadetega predsednika KPK. A to ni opravičilo. Šumijevo pismo ne bo spametovalo ne odvetnikov ne politikov. Niti nadzornih organov ob kaki drugi priložnosti.

Osebna prizadetost

Prizadetost je po mojem glavni razlog za epidemično skribomanijo javnih pisem. In to velja tudi za Goloba. Ali vsaj za njegov kabinet, za katerega se je premier iz vljudnosti skril, da se kao ne bi preveč eksponiral.

Vse zgoraj napisano v zvezi s Šumijem velja tudi za Goloba. Preden je napisal odgovor Šumiju, bi se Golob moral vprašati: kaj si bomo sonaslovniki njegove kontraepistole mislili o njem osebno v funkciji predsednika vlade, če bo dokončno mnenje KPK zanj obremenilno, in kaj si bomo mislili, če bo opran sumov in krivde?

Če bo mnenje obremenilno, bo videti, kot da se je z antagonističnim odgovorom Šumiju še dodatno zameril KPK in da so ga kompromitirali po krivici. Kar pa mu bo kaj malo pomagalo, ker bo v tem primeru moral držati besedo in odstopiti.

Če ga bo KPK eksonerirala, pa bo vse skupaj izpadlo še tem bolj neresno. Tri leta je tlel ogenj v strehi zaradi smešno benignih navodil, ki jih je Golob dal maščevalni notranji ministrici, in potem še zaradi lahkomiselnega bivakiranja v poslovneževem vikendu. Zdaj pa še to prazno prepucavanje, ki bi ga oba pisca pisem bralcev lahko javnosti komot prihranila.

Dolgčas in naveličanost

Glede na zaupanje, ki ga politiki in institucije (ne) uživajo, glede na degradacijo javnega diskurza, glede na nervozo poklicanih in nepoklicanih udeležencev javne debate ne preseneča, da se ljudje — tudi zaščiteni in privilegirani na položajih — čutijo za vsako figo ali nefigo osebno in službeno prizadete. Delajo se dostojanstveno vzvišene uboge reveže. Ker je moderno biti žrtev natolcevanja ali magari zmerjanja. Vsak je naredi-sam piarovec. To se jim moralno splača. Pa še pozornost prinese. Nam pa to seveda že preseda.