Že dolgo se nisem tako pomilovalno in cinično hahljal sam sebi v brado kot v torek, ko sta Robert Golob in Ana Roš po telefonu uprizorila vratolomno PR pirueto.

Kuharska mojstrica je dobila tretjo Michelinovo zvezdico, predsednik vlade pa se ji je pomujal čestitati. No, lepo, zakaj pa ne, saj nič ne rečem. To se verjetno podobno spodobi, kot se spodobi obsoditi nekaj obsojanja vrednega.

Ampak ideja, da bi z zaigranim, zrežiranim, posnetim, zmontiranim telefonskim pogovorom presegla floskule, ki so jih zaslužneži in uspešneži deležni od politikov ob za domovino pomembnih dosežkih, je izpadla kot produkcijsko prvovrsten diletantizem, vsebinsko pa kot socialna in politična dvoumnost.

Ne spodobi pa se, skratka, da prvi minister in top kuharica nastopata v vlogi naturščikov v tako amaterskem, kao hudomušnem skeču, objavljenem kot niti malo smešna reklama za morda kaj boljšega.

Nezaslišana prisrčnost

Zanimive pa so bile tudi reakcije na to čestitkarsko domislico.

Največ medijem se je zdelo potrebno novico o telefonskem pogovoru objaviti kot nezaslišano prisrčnost. Pa tudi kot dokaz, da Golob — simpatičen in iznajdljiv kot je — zna ceniti in socialno vnovčevati dejstvo, da so kulinarični veščaki nova lifestyle elita, ki presega intelektualno, prehranjevalno, užitkarsko in neoliberalno ločitev duhov in želodcev.

Nekateri mediji so ta okorno zaigrani cinéma-vérité prevedli v tekst tako podoživeto, kot da sta se Golob in Ana Roš dejansko tako pogovarjala in kot da je vse skupaj po nekem misteriju s sliko in tonom vred nekako prišlo v javnost. Verjamem, da večji del javnosti res misli, da je bilo to spontano.

s. Felicita Kalinšek

Na drugi strani je bilo seveda nekaj takih, ki jim ta video ni bil niti malo všeč. Tako kot meni ne — le da se je njim zdelo potrebno politično moralizirati in šimfati.

Tako so Golobovi nasprotniki promptno debalzamirali svojo staro averzijo do Ane Roš, ki se vleče že od njenega frontalnega napada (s pomočjo Bandiere rosse) na koronske omejitve prejšnje vlade (tukaj in tukaj). Obtožili so jo, da se je “še isti dan politično prodala”.

Kot je jasno vsem — razen tistim, ki jih ne mara, seveda —, Ana Roš že od prej ne mara politične opcije, ki slabo prebavlja hrano, če je ne skuha mati hranilka zastonj (in po preverjenih receptih s. Felicite Kalinšek ali Kulinarike.net), da bi nahranila generacijsko razširjeno družino.

Čakam in čakam

Fenomen slovenskega desničarstva so nenehni očitki njihovim političnim nasprotnikom, da ničesar ne rečejo, napišejo in naredijo iz prepričanja. Ne zato, ker bi (v) nekaj res verjeli ali ker bi to mnenjsko, državljansko, poklicno, intelektualno, kulturno podpirali.

Ne. Vse to da delajo samo iz koristoljubja. Da bi za svoja stališča in ravnanja bili nagrajeni. Da bi si spretnejši in lakomnejši oportunisti pridobili materialno korist, skromnejši — ali že itak preskrbljeni — pa vsaj uglednejši ali še bolj uglednejši socialni status. Tudi junk food gurmanom se namreč fajn zdi, recimo, če ima Golob v telefonu njihovo številko in jih lahko tako kot Ano Roš pokliče kadarkoli za podporo in nasvet.

Madona, jaz še vedno čakam in čakam — Golobovega klica ali mesidža pa od nikoder!

Mišelinska strategija

Toda naj se vrnem k bizarnosti te mišelinske vladne strategije.

Glede na to, da politiki vedno in redno čestitajo uspešnim posameznikom za uspeh, ni mogla mimo mene podrobnost, ki je v teh samoumevnih bontonskih primerih še nisem opazil.

Govorim o tem, da se do predvčerajšnjim — torej do inscenirane Golob–Roš telefonade — še nihče, ki so mu politiki čestitali za uspeh, ni nobenemu od njih oddolžil z zagotavljanjem svoje neomajne politične privrženosti.

Osebno me niti malo ne čudi, da je Ana Roš Golobova fanica. To se mi sámo po sebi zdi celo normalno. Čudilo bi me kvečjemu, če bi bila Janševa.

Pa vendar! Kar pri vsej tej simbiotični kooperativnosti čudi ali že kar moti, ni stvar Ane Roš, ampak je stvar Roberta Goloba. Problem ni v tem, da se je šefinja — ki zna za svojo glamuroznost enako dobro poskrbeti kot za goste v svoji restavraciji — iztrčala v podporo predsedniku vlade. Problem je v tem, da je on sam sprejel to njeno iztrčavanje kot priložnost za PR, ki je ni mogel in smel zamuditi.

Zato je to izpadlo sleazy. Zaradi njega, ne zaradi nje. Ker on njo bolj rabi kot pa ona njega. In še tem bolj, ker je nesrečni skeč bil amatersko sproduciran. In ker je Golob prej hvalevredno ignoriral družbena omrežja in domislice, ki se na njih kotijo — zdaj pa mu očitno vse prav pride za reklamo.