Verbalno trčenje med Urško Klakočar Zupančič in Pavlom Ruparjem ta četrtek v Državnem zboru se zdi tipičen primer socialnega, političnega in kulturnega nasprotja med salonsko liberalno finočo in obscenostjo političnega lumpenproletariata.

Toda stvari niso tako preproste in enoznačne.

Ljudje kot Rupar v idealnem svetu ne bi smeli imeti kaj iskati v parlamentu. Niti njegova para-SDS-ovska, desničarska podporniška falanga.

Toda po drugi strani tja ne pašejo niti propalestinski protestniki iz vrst radikalnih levičarjev. Pripadniki Gibanja za pravice Palestincev so se namreč že nekaj dni prej povabili na galerijo velike dvorane, kjer so molče dvigovali palestinske zastave in simbolično okrvavljene dlani.

Stadionizacija, facebookizacija

Gre za stadionizacijo, tribunizacijo — ali natančneje: facebookizacijo — tako imenovanega hrama demokracije, kot temu poslopju radi patetično rečete.

Galerija velike dvorane Državnega zbora ni prostor, namenjen izražanju mnenj državljanov. Niti izražanju podpore enim ali drugim poslancem. Izražanju mnenj in podpore državljanov — kakršnihkoli mnenj in podpore in katerihkoli državljanov — so namenjena družbena omrežja in trg pred parlamentom. Tja gor pa ne spadajo.

Zasedanje DZ lahko z balkona spremlja vsakdo, ki se na recepciji registrira z osebnim dokumentom in se podvrže pregledu kot na sodišču ali letališču. Kar je zelo ohlapno. V bistvu se še redko dogaja, da se tam znajdejo neljubi in/ali moteči firbci. Verjetno bo tega v prihodnje še več.

Navijanje s tribune

Čeprav so propalestinarji protestirali tiho in niso nikogar motili — razen da so komu šli na živce —, jih je UKZ v nekem trenutku poslala iz dvorane. Tako kot nekaj dni pozneje ruparjevce. Ti pa niso bili čisto tiho, ampak so v navdušenju nad modrostjo fake Hlapca Jerneja iz Tržiča enkrat ali dvakrat zaploskali.

Navijanje s tribune v DZ ni dovoljeno, vsaj ne obiskovalcem na balkonu — česar pa po teoriji neke poslanke SDS dotični niso vedeli. Zato je peta kolona penzionistov morala ven. Šila in kopita pa so pobrali šele, ko jih je njihov kolovodja zavoljo ljubega miru iz parterja pozval, naj le oddidejo.

Potem pa je sledila alterkacija med UKZ in Ruparjem in se vpisala v zgodovino parlamentarnega pizdakanja.

Ogabna opazka

Facebookizacija Državnega zbora in vaše priljubljene pravne in demokratične države je tudi to, da lahko tako neženiran divjak in primitivec à la Rupar sploh vloži predlog zakona in se na to temo pride pogovarjat v parlament.

Zakaj pa ne, boste porekli. Saj je opravilno sposoben!

Ampak ne, obstajajo še drugi argumenti.

Ali je ogabna opazka, ki jo je Rupar spustil Širci in Potrati pred osemnajstimi leti, že zastarala? Ne, to ne zastara. Še posebej zato ne, ker je Rupar s tem preluknjal verbalni in vedenjski drekovod, ki od takrat vse bolj in bolj pušča in namaka družbo in politiko. Ta človek bi moral iz vzgojnih razlogov fasati prepoved približevanja DZ na manj kot sto metrov. Že samo zaradi tistih mednožij.

Razširjen nabor državljanskih pravic

Ko je Rupar lani zinil, da bi tudi Hitler imel takšno svetovalko, kot je Biserka Marolt Meden — ki zagovarja evtanazijo, kaj takega! —, sta tako UKZ kot predsednik vlade Golob odpovedala vsak svoje že dogovorjeno srečanje z Ruparjem. Pravilno.

Ampak čez devet mesecev se ta model nariše v DZ na razpravo. Da, vložil je predlog zakona, zato mu ta pravica pripada. Tako kot vsakemu kretenu pripada pravica, da svinjá po ljudeh in gobezda abotnosti na Facebooku ali na Trgu republike. Nabor državljanskih pravic je zdaj razširjen. V bistvu zdaj lahko že kdorkoli v parlament vloži predlog zakona in dobi pravico, da na to temo debatira v veliki dvorani. In se potem ob vklopljenem ali izklopljenem mikrofonu razburja nad predsednico, ki mu z razumljivo povišanim tonom, četudi še vedno z izbranimi besedami veleva, naj vendar drži gobec.

Neprijetna karierna podrobnost

Konflikt med UKZ in Ruparjem je imel še stransko zgodbo. Lena Grgurevič in Dean Premik (Gibanje Svoboda) sta aludirala na Ruparjev arest. Ta neprijetna karierna podrobnost se njegovim političnim nasprotnikom seveda ponuja kar sama od sebe. Toda pri tem nihče ne pomisli, da imamo glede tega precej tricky, da ne rečem butasto zakonodajo.

Tega se ne zaveda niti UKZ kot pravnica. Ko je odgovarjala na Ruparjevo rohnenje, je rekla: »Če poslanec pove resnično dejstvo, se morate vi vprašat, kaj z vami narobe, da vas resnično dejstvo žali. Resnično dejstvo ni žaljivo. Hvala lepa. Gremo naprej. Nehajte!«

Itd.

Resnica ni žaljiva? Ja in ne.

To je načeloma res. Resnica ni žaljiva. Vsaj ne po zdravi kmečki pameti. Po pravniški logiki pa je lahko. Človeku, ki noče slišati neprijetne resnice (o sebi) — ker je nekaj pustil za seboj, se pokesal, odslužil kazen, se (kao) rehabilitiral — ali pa tudi, če se ni, kot recimo Rupar —, zakonodaja daje prav. V skladu s pravno državo lahko pri nas obsodimo človeka, ki nekomu naprej vrže, da je moralno nekompetenten za predlaganje zakonov, na denarno kazen in na do tri ali do šest mesecev zapora! Ker ima zakonsko pravico, da mu tega ni treba poslušati.

Zato bo zdaj Rupar proti tema dvema zlopamtiloma vložil kazensko ovadbo (po 162. členu KZ: »očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja«). In z malo sreče — in če se Svobodnjaka ne bosta sklicevala na imuniteto — zna tožbo tudi dobiti.

Potrdilo o nekaznovanosti?

Meni se to zdi preneumno. Slovenska zakonodaja je lahkomiselna. Obstaja cela vrsta služb, za katere morajo kandidati ob prijavi predložiti potrdilo o nekaznovanosti. Ampak ker Rupar ni poklicni zakonodajalec, lahko vendarle piše ali predlaga zakone. (Za hobi ali kako?) In pri tem ne samo ne sme nikogar motiti, da je Rupar bil nekoč v zaporu, ampak pod pretnjo ovadbe ali obsodbe za »kaznivo dejanje očitanja kaznivega dejanja z namenom zaničevanja« tega ne sme niti omeniti. Nikar celo pred celim parlamentom!

Resno, kje mi živimo!

Ni mi pa všeč niti ta diskrepanca, v katerim se je nehote znašla Urška Klakočar Zupančič. Lepo je vedeti, da imamo predsednico DZ, ki se zaveda, da resnica ni žaljiva. Toda po drugi strani je vendarle čudno, da iskreno govori stvari, ki pa so v nasprotju z obstoječo zakonodajo. Kaj torej?

Lahko pa se tolažimo s tem, da se je to zgodilo na primeru človeka, ki ga tako ali sploh ne bi smelo biti tam.