Slovenija je dežela neštetih političnih talentov in presenečenj. Zadnji dokaz je odločitev predsednice republike Nataše Pirc Musar, da za guvernerja Banke Slovenije predlaga nekdanjega premiera in finančnega ministra Toneta Ropa.

V Gibanju Svoboda so nad odločitvijo “povsem presenečeni”, saj je poslanska skupina jasno in glasno podprla “svojo” kandidatko Sašo Jazbec, aktualno državno sekretarko na Ministrstvu za finance. Še več, koalicijsko usklajeno kandidatko!

Naj bo na tem mestu vnaprej jasno: to ni kolumna za Toneta Ropa ali proti Saši Jazbec. To je kolumna o tem, kaj velja več — biti “naš” kader ali biti najboljši kader. In kam zato drsimo.

Politična puberteta

Gibanju Svoboda, ki je po več kot dveh letih vladanja še vedno v politični puberteti, je jasno kvečjemu to, da mora politika “stati za pravimi ljudmi”. Čeprav bi naj Gibanje Svoboda v politiko prinašalo spremembe, kakovost in integriteto — vsaj tako so na volitvah obljubljali —, tiste “prave” izbirajo sami, potem pa jih morebiti s tiho in zvijačno prisilo še “koalicijsko uskladijo”. To so torej ti “naši”. Strokovnost in sposobnosti so samo nadležen dodatek.

Predsednica republike je imela nalogo, da predlaga novega guvernerja Banke Slovenije, ker dosedanjemu poteče mandat. Iskala je torej najboljšega poznavalca delovanja Banke Slovenije, finančnega strokovnjaka z izkušnjami vodenja ljudi, ugledne institucije in poznavalca področja monetarne politike.

Za pomoč pri tej pomembni odločitvi je oblikovala komisijo strokovnjakov in nekdanjih guvernerjev, ki so prijavljene kandidate po opravljenih pogovorih ocenili in razvrstili po strokovnosti. Predsednica je pri pojasnjevanju izbire poudarjala profesionalnost, vodstvene sposobnosti in integriteto, pri čemer se je predlagani kandidat najbolje izkazal.

“Kako si vendar drzne!?”

Kot smo razumeli iz medijskega sporočila, kandidatka koalicije ni bila v ožjem izboru. Ampak hej! V politiki to ni ovira! Pomembno je, da je človek “naš” in da je izbran s pravim žigom političnega odobravanja.

Predsednica je izbrala kandidata na podlagi strokovnosti, izkušenj in poznavanja področja. Ni važno, kako se piše in v kateri politični okvirček sodi. Izbrala je kandidata, ki so ga poznavalci področja — strokovnjaki v komisiji — ocenili kot najprimernejšega. Ne zato, ker bi bil politično “naš”. Ker kar zadeva stranke, tudi predsednica ni od nikogar. Izbrala je tistega, ki bo za vse najboljši. Za Banko Slovenije, za Slovenijo in za vse nas.

Potem pa vanjo butnejo nazaj strankarski očitki, ki jih lahko razumemo kot “kako si vendar drzne!?”.

V politiki, kjer je pogosto glavni cilj spraviti na položaj ljudi, ki jim politika lahko zaupa — beri: jih kontrolira in usmerja —, je strokovnost včasih neprijeten element, ki zmoti ustaljeni red stvari. Kot da bi hoteli na stezo poslati vrhunskega avtomobilskega dirkača, potem pa se politične ekipe odločijo za strastnega ljubitelja starodobnikov — ker jim je ta pač “bližje”. 

Zakaj bi gledali na sposobnosti, če lahko gledamo na pripadnost?

Nov politični šport

V tej zgodbi pa se odpira še bolj zanimivo vprašanje: kaj sploh pričakujemo od take politike?

Znižali smo standarde za izbor kadrov, zdaj pa pričakujemo, da bodo najbolj odgovorne funkcije v državi opravljali ljudje, ki ne samo niso najboljši, ampak niso niti dovolj blizu najboljšim. Ali ni to popolna karikatura političnega sistema?

Padanje standardov je nov politični šport. Že nekaj časa smo priča drsenju ravni delovanja v politiki. Epizoda z BS pa je samo še en korak naprej — ali pravzaprav nazaj. Zakaj bi iskali strokovnjake, če pa hočemo ljudi, ki bodo znali “pravilno” glasovati ali opraviti to, kar jim bo naročeno? Ironično, vendar pri nas že dolgo ni več pomembno, ali so kadri kompetentni ali. Pomembno je, da so “naši” — in da se zavedajo, komu dolgujejo svojo pozicijo.

Da zdaj gledamo poslance, ki se zgroženi sprašujejo, kako si je predsednica upala izbrati in predlagati nekoga, ki ni bil “njihov” kandidat, je tragikomično. Po eni strani kričijo o strokovnosti, po drugi pa ne vidijo problema v tem, da podpirajo nekoga, ki ni bil niti v ožjem izboru. Politika očitno ni več boj za izboljšanje sistema, ampak boj za ohranitev privlegijev v svojih krogih.

Do naslednjič

Politika pelje Slovenijo navzdol in nazaj. Druge države so za razliko od nas na pravi proti in grejo v pravo smer. So pa tudi hitrejše, bolj strokovne in bolj usposobljene. Verjetno pa tudi veliko bolj zavzete.

Če bi politika res sprejemala odločitve v korist državljanov, bi v parlamentu vsi dvignili roke za najbolj primernega, najbolj usposobljenega, najbolj kompetentnega kandidata. Namesto tega pa se glasovanje spremeni v spektakel tekmovanja, kdo bo imenoval več svojih. Merilo političnega uspeha je število političnih zaveznikov na pomembnih funkcijah, ne pa kakovost njihovega dela.

Slovenija že dolgo išče odgovor na vprašanje, kako povrniti zaupanje v politiko. Prvi korak v to smer bi bilo priznanje, da imenovanje ljudi z nezadostno strokovno podlago ni pot do uspeha. Namesto da znižujemo standarde do absurda, bi morali zahtevati več. Več strokovnosti, več integritete in več odgovornosti.

Ko nas bo politika naslednjič “presenetila” z imenovanjem kandidatov — ki bodo sicer spet “naši”, a strokovno ne najbolj usposobljeni —, se vprašajmo: ali res želimo živeti v državi, kjer so glavni kriteriji za uspeh politične zveze, ne pa znanje in izkušnje?