V dobrih, starih časih, pred samo petimi leti, ko je Šarčeva Irena Joveva na listi LMŠ kandidirala za evropsko poslanko, je neverjetno množico vsaj 42.190 ljudi, ki so ji dali preferenčni glas na evropskih volitvah, prepričala z naslednjimi besedami:

“Rada bi gradila na ljudeh, čeprav vem, da to zveni kot floskula. Evropa je po mojem mnenju preveč oddaljena od ljudi in od posameznika, jaz bi rada začela ta vzorec spreminjati. […] Pričakujem vse najboljše ali pa vse najslabše, skratka vse. Ne zanašam se na ankete, te niso nikoli imele vlogo pri mojih odločitvah. Všeč mi je bil premierov koncept. Upam, da bom lahko od besed prešla tudi k dejanjem.”

Na “enajsto šolo v Bruslju” — pardon: v Strasbourgu — Irene Joveve sem se spomnil, preden sem včeraj začel pisati o teh estradnih, influencerskih, alt-right goskah, ki so se začele svaljkati okoli SDS.

In še dobro, da sem se. Ker vidim, da pa gre politika šele zdaj res k hudiču.

Rezervna klop

Kot še predobro vemo, se bo za sedež v Evropskem parlamentu tudi letos potegovalo kar nekaj bizarnih kandidatk in kandidatov, če omenim samo naftalinskega Uroša Lipuščka, na katerega je opozoril Matjaž Gruden, ali mojega padalca SLS Petra Gregorčiča. A kot dokazuje omenjeni primer Irene Joveve, to ni nič novega — in se v petletni retrospektivi tudi ne zdi nič škodljivega (če je že nekoliko neresno).

Novo je nekaj drugega. Z inovacijami se seveda odlikuje SDS, ki je razen preverjenih kadrov (Tomc, Zver, Grims, Hojs, Breznik, Kangler, Forte) dala na listo tudi dva novokomponirana podmladka ženskega spola — Karin Planinšek in Zalo Tomašič.

Kandidatna lista je za nevolilce SDS precej smešna, vendar je poteza s tema dvema mladima ženskama s stališča stranke naravnost genialna. Še tem bolj, ker preostalih sedem kandidatov — namreč prvih sedem razen kvečjemu nosilke liste Romane Tomc in ne manj strasburgiziranega Zvera) — priča samo o tem, da je rezervna klop SDS zelo-zelo kratka. Čeprav je taista rezervna klop v bistvu glavni adut, ki ga ta stranka s selektorjem in kapetanom v eni osebi na čelu in z redkimi izjemami sploh premore.

Jaro-gosposki mainstream

Za prodiranje donedavnih marginalcev proti središču javne pozornosti in celo že v politično areno obstaja več izrazov in opisov. Ti fenomeni so različne plati degradacije medijev, kakršne smo poznali, in pripadajočega zatona informacijskih oz. mnenjskih vratarjev, do katerih je pripeljal vzpon družbenih omrežij.

To je bilo sprva samo šokantno podrhaljenje, ki je v javno sfero — od politike do duha časa — pripeljalo vse sorte primitivnosti in vulgarizmov, če že ne tudi intelektualnih in moralnih komik in nečednosti.

Toda z dostopnostjo medijske produkcije se je ta folk preoblekel v jaro-gosposki mainstream in začel terjati pravico do svobode mnenja in svobode izražanja. V imenu tega se danes angažirajo. Neglede na svoje argumentacijske ali celo umske kapacitete — in neglede na toksičnost stališč, ki jih zagovarjajo.

Zdaj smo v novi, verjetno še ne zadnji fazi: prišle so neke nove populistične punce, ki so (mlademu) folku všeč že na pogled, za nameček pa znajo tudi govoriti tako, da jih vsak cepec ne samo razume, ampak celo misli, da se ne motijo.

Ni mi sicer jasno, zakaj se to pojavlja na desnici — ker na levici tega ni —, ampak tako pač je.

Bogi drugače misleči …

Evropska kandidatka SDS Karin Planinšek skratka vodi Na tekočem (“najbolj politično korekten podkast v Sloveniji”). Če prav razumem, se pogovarja z gosti, ki jih je SDS požegnala, ker nimajo nič proti njej (namreč stranki). V prostem času pa hodi na literarne večere Igorja Pirkoviča in ga hvali z besedami, da je njegova kao domoljubna poezija “tihi protest proti trenutni oblasti, ki zatira glasove drugače mislečih”.

Oh, ti bogi drugače misleči, no …

Ampak to sem že nekje silšal! Aja, ali se ni enkrat Žiga Turk deklariral kot “andersdenkend”?

Sovoditeljica od Karin je neka influencerka in youtuberka Zala Klopčič, v prostem času podpredsednica podmladka SDS (SDM). Tako zdaj skupaj delata reklamo za protivladne, traktoristične, Ruparjeve (whatever) proteste — in antireklamo za geje, transe, multi-kulti, pa seveda za tisto inkriminirano oddajo TVS o mladih in spolnosti.

Skratka, skrajna desnica se je pocopatila in se zdaj dela, da je po meri mladega človeka. Fašizem s človeškim obrazom. Pink & cute. Žametna kontrarevolucija.

Ekransko simpatične

Desničarji se zdaj šlepajo na ekransko simpatične punce, ki legitimirajo njihove zblojene teze. Ker Karin in Zala v bistvu govorita točno to, kar govorita Grims ali Mahnič. Zato pravim, da je bila to genialna poteza SDS. Po mojem celo desničarji sami — še posebej pa mladi nasploh — težko gledajo te bizarne modele, ki so doslej vedrili in oblačili. Karin in Zalo pa ja, absolutno. To pa za marsikoga ni problem.

Nisem prepričan, da bo mlada influencerka izvoljena v evropski parlament. Morda ja, morda ne. Ampak zagotovo je ta odbijajoča, feminizirana in infantilizirana simpatičnost smer, v katero se bo slovensko in ne samo slovensko desničarstvo razvijalo. In tega me je strah. Mnogi, premnogi niso mogli sprejemati za lase privlečenih desničarskih idej samo zato, ker Janše in Grimsa že organsko, fizično ne morejo prenašati. Ne samo mentalno.

Sčasoma bo tega konec. Nekega dne Janše ne bo več, bo pa neka nova Romana Tomc. Tako je in tako bo. Normalno desnico smo si želeli zaman. Izpodrinila jo bo samo še bolj abnormalna desnica.