Napovedana interpelacija vlade nima veze s tem, ali sta predsednik vlade in poslanka koalicije po mnenju opozicijskih očitarjev res lagala in/ali manipulirala.

Njuna izjava, da je Janševa predprejšnja vlada “znižala odmerni odstotek za izračun pokojninske osnove” in s tem “ustvarila armado revnih upokojencev”, je bila formulirana s pravo mero dokazljivosti in nedokazljivosti ter preverljivosti in nepreverljivosti. Treba je demistificirati državne in osebne finance in ohranjati potencial konflikta in razkola.

To je retorika slovenske politike. Levih in desnih. Najraje govorijo o stvareh, ki jih ni mogoče dokazati kot scela resnične, obenem pa jih ni mogoče ovreči kot scela neresnične. Če rečeš, da je nekaj res — četudi ne drži popolnoma —, ti sogovornik ne more prepričljivo odgovoriti, da to ni res — ker vsaj malo drži.

To velja za vse. Vse izrečeno, nič neizrekljivo. In če je slučajno res, je irelevantno. Da le ohranja potencial konflikta in razkola.

Ofenzivna opozicija

Kar zadeva iz dneva v dan bolj ofenzivno opozicijo, si ne pomišljam priznati, da mi grejo vedno bolj na živce. Srečen sem, da niso na oblasti, obenem pa sem vedno slabše volje, ker kljub svojemu opozicijskemu statusu dajejo tej družbi takt. Še vedno plešemo tako, kot hoče Janša, čeprav nam že tri leta kao dirigira Golob.

Živ dokaz za zgornjo trditev je prav ta interpelacija. Trditi, da je Janševa vlada kriva za pavperizacijo penzionistov, je enako bolana fantazma — četudi bolj fokusirano instrumentalizirana in temu primerno neprepričljiva — kot recimo janšistično obtoževanje, da je vlada Roberta Goloba ukradla državo.

Učinkovita desnica ima rada take netargetirane, one-size-fits-all očitke. Ker se bo vedno našel nekdo, na katerega se bo kakšen prilepil. Razen tega, vlada tudi ne more interpelirati opozicije. Pa če je ne vem kaj.

Brezplodno prepucavanje

Pri tej interpelaciji ne gre za to, ali je SDS upravičeno užaljena. Gre za to, da se interpelira. Da se dela dramo in cirkus. Ker lahko. Ker zelo verjetno vžge. Čeprav je vsakomur — z vlagatelji interpelacije na čelu — jasno, da iz tega ne bo nič. 

Vsaka interpelacija je predstava za javnost, ta bo pa še posebej. Temu se običajno reče nabiranje političnih točk. Bolj natančno pa bi bilo reči, da ge za akumulacijo medijske pozornosti. (Zato so tudi Logarjevi Demokrati za in tudi NSi je za.) Ali za tabloidizacijo politike.

Poln kovček vsega imamo že zdaj, potem bomo pa siti še bolj. Ure in ure realnega časa bodo zapravljene za brezplodno prepucavanje. Tisoče delovnih ur bo zapravljenih za medijsko pokrivanje in osmišljanje namišljenega suspenza parlamentarne razprave. Tisoče in tisoče ur pozornosti bo zapravljenih za konzumacijo takega ali drugačnega poročanja in komentatorskega modrovanja o bulšitu.

Malo, zelo malo ur bo pa namenjenih refleksiji, kaj ena taka brezpredmetna interpelacija v resnici sploh pomeni. Ali se je splačalo vse te ure sploh zapraviti.

Okostnjak iz omare

Ne, se ni splačalo oz. se ne bo: 99 procentov tako aktivnega kot upokojenega prebivalstva itak ne ve, what the fuck je odmerni odstotek; kako se izračuna pokojninska osnova; in koliko od tega človek nazadnje dobi na račun. Folk nima o tem pojma, ampak prav zato se je s to problematiko mogoče tem bolj identificirati.

Misel, da je upokojenska revščina okostnjak iz omare SDS, je za vladno koalicijo tolažilna in prijetna. Ker noče zamuditi nobene priložnosti, da bi diskreditirala opozicijo. In obratno. Prav pa pride tudi desničarjem za prepričljivost pri spodkopavanju vlade. Gre jim v kontekst. Ker nam bodo vsilili tudi referendum o pokojninskih priboljških nagrajenim umetnikom.

Ta populistična banda je zelo spretna. Za obraz kampanje, tako rekoč, so si izbrali fotografijo Maje Smrekar, ki doji psa. Kar je za nepoučeno desničarsko rajo zelo prepričljiv primerek izrojene umetnosti in simbol bleferskega, levičarskega multi-kultija.

In če smo že pri tem: zakaj Maja Smrekar sodno ne prepove uporabe svojega lika in dela v (anti)propagandne namene? Ali v Sloveniji obstaja spoštovanje avtorskih pravic? Mislim, resno!

Kako parirati SDS

Gibanje Svoboda se v treh letih še ni naučilo, kako parirati SDS. Celo tega se ni naučilo — ali jim nihče ni povedal —, da je najslabše, kar lahko naredijo, da začnejo SDS posnemati. Saj pravim: plešemo tako, kot hoče Janša; celo Golob himself pleše tako, kot hoče Janša. Konkretno, Janši ga je uspelo pripraviti celo do tega, da govoriči nedokazljive, četudi morda ne neresnične neumnosti, ki se ne morejo izcimiti v nič drugega kot v opozicijsko interpelacijo. Ki ne more koristiti vladi. Pa če se opozicija sama z njo še tako diskreditira.