Ko sem se v nedeljo v zloveščem somraku odpravljal na referendumišče na bližnji osnovni šoli, je situacija spominjala na izredne razmere. S stadiona so se valile kolone ljudi in avtomobilov v spremstvu policije. Dolgo sem rabil, da sem prišel čez cesto. V daljavi je v zraku lebdel helikopter in svetil v tla z žarometom. Nisem vraževeren, vendar nisem imel dobrega občutka. Na šoli je vladal morbiden mir, a je bilo presenetljivo živo. Kot da je nemaloštevilnim udeležencem referenduma res mar za življenje in smrt. Opravil sem svojo fakultativno državljansko obveznost in se počasi odpravil proti kinu.

Ko so neuradni delni rezultati čez nekaj ur prišli v javnost, sem ravno gledal film o dilemah (fiktivnega) italijanskega predsednika, ki se odloča, ali naj podpiše zakon o evtanaziji ali ne. Osrednje vprašanje, ki se vleče skozi ves film, se je glasilo: “Čigavi so naši dnevi?”

Nasedli?

Nad izidom referenduma o ZPPKŽ sem razočaran, pa tudi presenečen. Čeprav ne bi smel biti (namreč presenečen). Le kako sem mogel verjeti, da ljudje ne bodo večinsko padli na finto za zdravo pamet odbijajočega in demokracijo uzurpirajočega manipuliranja pobudnikov?

Toda kdo pravi, da so jim nasedli? Razen najbolj pravovernih in ozkogledih desničarjev in katolikov in deloma hipokratovcev ljudstvo ni nasedlo pobudnikom, temveč se jim samo ni zdelo zamalo, da se postavijo na njihovo stran. Primcu in njegovi konservativni avantgardi je s pomočjo opozicije in klera in zdravništva uspelo prepričati tiste, ki z njihovimi političnimi stališči in vrednotami sicer nimajo ali celo nočejo imeti z njimi nič opraviti, da so (še enkrat) razmislili o vprašanju asistiranega samomora ter o moralnih in izvedbenih implikacijah le-tega.

Tradicionalna slovenska previdnost

Na tej točki je začela delovati tradicionalna slovenska previdnost. To je skepsa do lahkomiselnih in dekadentnih — kot so trdili nasprotniki ZPPKŽ — odločitev. Taka je Slovenija. Čeprav so bili na tehtnici tudi upoštevanja vredni argumenti proti zakonu, jih v kakofoniji kampanje ni bilo slišati. Glavno, da so bili Primc in njegovi dovolj glasni in nesramni. To je zadoščalo, da je bila večina pripravljena še enkrat razmisliti in glasovati. Razmisliti in glasovati proti. Za vsak slučaj.

Povprečnega ali magari normalnega slovenskega državljana ne moti, kdo neko tezo zagovarja oz. kdo ga k nečemu nagovarja. Ker niti ne loči (dobro) med pametnimi in iskrenimi na eni strani in manipulatorji na drugi. Kaj šele, da bi jemal za svojo (in za sveto) medijsko reprezentacijo realnosti nepomirljive slovenske razdvojenosti med levico in desnico.

Če državljana nekdo dovolj vsiljivo nekaj vpraša, se čuti dolžnega odgovoriti v skladu z glasneje serviranimi argumenti in bolj vznemirljivo predpostavljenim odgovorom. Včasih so mu bližje levi, včasih desni. Včasih konservativni, včasih liberalni. Argumenti ne smrdijo. Smrdi mu politika, argumenti pa ne.

Žabe

Seveda pa se ne preveč pronicljivo ljudstvo ne zaveda, da se po zaslugi te njihove politične nepredsodkovnosti družba korakoma spreminja v smer, ki si je ne želijo. Počasi nas kuhajo kot žabe, kot se je leta 2020 nepozabno izrazil tedanji premier.

Voda, v kateri se kuhamo, v petih letih in pol še ni do konca zavrela. Vendar brezbrižnega levega ljudstva še vedno ne moti, kaj vse nam je sedanji premier v senci v stanju natveziti dandanes: “Namesto evtanaziranih Slovencev levičarji uvažajo Palestince, ker mislijo, da bodo to njihovi bodoči volivci. Naredimo temu konec na [včerajšnjem] referendumu in na prihodnjih volitvah. Dovolj je te norosti!”

Večje neumnosti ko Janša govori, bolj se zdi, da ima prav. To dela strateško. Ne zato, ker bi bil neumen. Ker ni. Zato bo zelo napeto opazovati, pri kateri temperaturi se bodo žabe zavedle, da jih kuhajo.

Kaj nas radikalizira

Pred tem referendumom sem morda res razmišljal naivno. Moje opravičilo pa je, da sem pozabil, kaj sem napisal pred tremi leti, že v času aktualne vlade: Ne plešemo tako, kot je rekel Golob. Plešemo tako, kot hoče Janša: “Mnogi živijo v iluziji, da so na varnem, ker je SDS zdaj v opoziciji”.

Da bo po volitvah leta 2022 vse drugače, je bila kruta pomota. Opozicijska taktika je že ves ta čas, da se z deljenim, a konstantno naraščajočim uspehom kregajo z vlado in težijo z referendumi. Ker vedo, da jim itak nič ne moremo, dokler so v opoziciji — razen da jih podcenjujemo in omalovažujemo kot desperadose in se zgražamo nad njihovimi populističnimi in političnimi akrobacijami. To nas radikalizira. In bolj ko smo radikalni, bolj smo podobni desničarjem.

Hausbal

V dani postreferendumski in predvolilni situaciji se zdi, kot da je aktualna vlada še vedno neke vrste opozicija. Golob ima rokah izvršno oblast, nima pa duhovne oblasti. To ima v rokah Janša. Vsaj zadnja dva referenduma in še cela vrsta drugih pripetljajev dokazuje, da to moralno in mentalitetno vejo oblasti vlada zaman naskakuje in s tem na svojo žalost in na srečo opozicije samo še utrjuje antagonizem nič hudega slutečih žab. Resda je bila v tem primeru koalicija tista, ki je predlagala ZPPKŽ, toda večinski del naroda — vsaj tisti, ki se jim ljubi v kartonskih štiblcih s kulico v roki razmišljati o življenju in smrti — se je zatekel po odgovor k opoziciji.

Kot da smo se znašli na hausbalu, kjer DJ Janša zabava zadete goste z glasnejšo in popularnejšo muziko od Golobove, ki se jo komaj sliši iz kasetarja v kabinetu.