Moje včerajšnje in/ali predvčerajšnje stališče do predloga Zakona o medijih je nepopularno, neoportunistično in nehvaležno. Če še enkrat povzamem: ministrska novotarija ne bo prispevala k narodovemu in medijskemu blagru. V bistvu si je vlada s tem samo kupila nekaj kratkoročne prijaznosti in nenačelne naklonjenosti medijskega mainstreama. Pa tudi amorfne gmote državljanov, ki sicer izkoriščajo informacijski kaos, vendar imajo v družbi raje red.

Pri vsej tej skepsi in brezbrižnosti pa si ne morem kaj, da ne bi z ironično in prezirljivo nejevero sledil cirkusu interesnih desničarjev in novokomponiranih svobodomislecev, ki ga okrog tega zganjajo.

Apokaliptično kokodakanje ni prispevek h konkretni javni razpravi o predlogu Zakona — med katero so bili raje tiho, ker so se šparali za zdaj —, ampak je medijska in politična strategija.

Artilerija

Propagandisti uporabljajo vso razpoložljivo artilerijo. Že en teden spremljam ta uveljavljeni pejorativni narativ o novinarski ubogljivosti in piškotkarstvu tranzicijskih medijev. O njihovi prisesanosti na davkoplačevalske dojke, brez katerih da bi že zdavnaj pocrkali. In seveda o represivnosti te vlade.

Že en teden poslušam lepo zveneče izmišljotine o pomembnosti svobode govora za upor proti represiji in gledam Shutterstock folk s prelepljenimi usti. Krohotaje ugotavljam, da so desničarji dejansko borci za svobodo in da bo Janez danes šel v partizane med junake zbrane.

In že en teden si papagajsko podajajo izmišljotino, da se bodo tudi influencerji, podkasterji, na YouTubu in TikToku objavljajoča ološ in celo vsakdo, ki pametuje na X-u, morali registrirati kot medij. Že en teden poslušamo izmišljotine, da bodo morali novinarji kolaborirati s preiskovalnimi in represivnimi organi. Lansirali so spletno peticijo proti predlogu ter sebi in svetu dokazujejo, da delajo prav, ker jo je podpisalo enajst tisoč ljudi. (Skoraj sem napisal “že” enajst tisoč. Sorry, ni vas jebeno veliko. Kaj šele jebeno več.)

Med dvema skrajnostma

To pišem zato, ker smo se znašli pred dvema ekstremoma. Premnogi kolegi vidijo v predlogu vsaj korak naprej, če ne celo žarek upanja. Žal ne delim z njimi tega mnenja. Iz izkušenj. Tisti na drugem bregu — do katerih sicer ne čutim kolegialnosti — pa v predlogu vidijo zlovešče znamenje totalitarne prihodnosti.

Razumem sicer ene in druge. Obe skrajnosti se splačata. Prva pomirja in vzbuja upanje, da si bodo mediji opomogli — ker jih bleda mati domovina oz. država ne bo pustila na cedilu —, druga skrajnost pa svojim privržencem obljublja čast in slavo disidentov, izpostavljenih namišljeni politični represiji.

Ne optimist ne konstruktivec

Tako razmišljam, ker ne po poklicu ne po prepričanju nisem optimist in konstruktivec. Za razliko od poklicnih in konjičkarskih urejevalcev družbe se niti ne čutim dolžnega razmišljati drugače. Sem samo flegma mnenjski delavec, ki je dal v tej panogi že svašta skozi. Predvsem pa preziram oportunistično modno publicistično pozo, ki iz problemov ali celo samo iz reševanja družbenih problemov dela kontroverznost, dramo, katastrofo in si z enoglasnim zgražanjem kupuje socialni aplavz. 

Zato po eni strani ne nasedam obetom svetlejše prihodnosti, po drugi pa ne vidim distopije v vsaki napovedani politični spremembi. Distopična se mi zdi kvečjemu prihodnost, v kateri bi ali bodo prevladali tisti, ki zdaj tako vehementno sesuvajo predlog.

Ironija pri vsem skupaj pa je, da novi Zakon o medijih — če bo sprejet, kar najbrž bo — ne bo preprečil distopije, o kateri govorim, ampak bo samo še pospešil njen prihod. Predlog Zakona o medijih dela v korist informiranih idiotov. V korist tistih, ki verjamejo, da je vse dovoljeno objaviti. Ker je vse, kar je objavljeno, tudi kao resnično.