Odločitev Ustavnega sodišča, da do končne odločitve začasno zadrži nekaj členov novele Zakona o RTV Slovenija, je družbeno dokaj dramatično, do neke mere pa tudi škodljivo in zaskrbljujoče. Ni pa to konec sveta. Zaplet je samo pozicijska pat epizoda v kulturnem boju, ki ga levica in desnica bijeta na več frontah — in ki je navidez pomembnejša od nekega skenslanega muzeja ali slovenskega stališča do Rusije in Ukrajine.

Tako imenovana depolitizacija

Da tako imenovana depolitizacija RTV ne bo realizirana na tak način ali vsaj ne v zamišljenih časovnih okvirih, je Pirova zmaga nasprotnikov zakona. To je že res. Da je Ustavno sodišče sprejelo takšno odločitev, je obliž na nezaceljeno in nezaceljivo rano opozicije — oz. politične in medijske in državljanske desnice. Zadoščenje, da Golobova vlada le nima tako absolutistične moči, kot se enim in drugim zdi.

Toda to zadoščenje je samo začasno. Janšisti dolgoročno ne morejo obdržati RTV pod kontrolo. Lahko da bodo v zvezi s tem še nekoliko nagajali, a to ima rok trajanja.

Toda če je to Pirova zmaga za opozicijo, potem je to Pirov poraz za vlado.

To sklepam iz tega, da se predlagatelji Zakona — skupaj s privrženci sprememb na RTV, kot smo jo še nedavno poznali — tolažijo, da je Ustavno sodišče zadržalo samo »nekaj prehodnih določb« v zvezi s konstituiranjem Sveta in drugih (novih) organov RTV Slovenija, ne pa celotnega Zakona, in da bo zadevo »še naprej« obravnavalo ne samo »prednostno«, ampak celo »absolutno prednostno«. Ministrica za kulturo tudi trdi, da »začasno zadržanje zakona ne prejudicira končne odločitve«.

Kdo je kriv?

Vlada in vladi naklonjeni (ali vsaj opoziciji nenaklonjeni) mediji tudi tarnajo, da bo odločitev Ustavnega sodišča povzročila »nepopravljive posledice«. To ni res. To je samo retorična figura. To ni nepopravljivo. Na RTV se ne dogaja nič takega, kar ne bi moglo biti undone.

S predsednico Društva novinarjev se načeloma strinjam. Petra Lesjak Tušek piše, da zavlačevanje s spremembami »kljub prepričljivo izraženi večinski [referendumski] volji volivcev deluje v prid nadaljnjemu razkroju profesionalizma in neodvisnega novinarstva«.

Res je. Toda sklicevanje na voljo volilcev — kot na nekaj, kar bi naj bilo po zdravi pravičniški pameti odločilnejše od odločitev Ustavnega sodišča — me spominja na nakladanje Aleša Primca, ki je trdil, da »jim« je Ustavno sodišče »ukradlo« kar tri referendume (v zvezi s posvojitvami in istospolnimi) in »poteptalo« odločitev več kot milijona volilcev.

Razlika je v tem, da je Primc matematično oz. statistično lagal, medtem ko je bila referendumsko izražena večinska podpora noveli Zakona o RTV čista in nedvoumna. Toda hočem povedati, da do sprememb na RTV ne bo prišlo nič prej, če se bomo sklicevali na voljo volilcev in na novinarski profesionalizem. Še več! In tudi nič bolj učinkovite ne bodo, če bomo za njihovo onemogočanje ali vsaj odlaganje dolžili Ustavno sodišče — ali kaj šele Whatmougha, Urbanijo, Gregorčiča, Avblja ali kogarkoli.

Odlagalci in nagajivci

Trditi, da se z nagajanjem oz. odlaganjem uveljavitve zakona dogaja nekaj nepopravljivega tako za RTV kot za novinarstvo in našo informiranost — in da so za to krivi nasprotniki zakona, se pravi odlagalci in nagajivci —, je samo propagandni manever podpornikov zakona. Propagandni zato, ker s tem očitki poskušajo ekskulpirati to dobronamerno, razsvetljeno in razsvetljensko vlado sámo, ki očitno ni bila sposobna napisati zakona, ki bi šel normalno skozi.

Bo že držalo, da so SDS zajebanci, ki na vse možne načine sabotirajo načrte, ki jih ima vlada z nacionalko. Toda to še ne pomeni, da je predlagani zakon pravno brezhiben. Ker tudi če bi bil brezhiben, ne bi SDS sabotirala nič manj. Glede tega si ne delamo utvar.

Posledice in odgovornost

Toda če Ustavno sodišče ugotovi, da zakon ni brezhiben, potem očitno res ni. Pa če še tako navijamo za to, da bi se že enkrat znebili te nesposobne in zmedene garniture na RTV Slovenija.

Vlada si naj pripiše posledice in prevzame odgovornost. In če sama tega ni pripravljena storiti, ji bomo pripisali posledice in naprtili odgovornost zanje mi. Mi, ki si sprememb na RTV želimo in jih pričakujemo še bolj neučakano kot Asta Vrečko, Mojca Pašek Šetinc in Robert Golob skupaj. To bo vsem skupaj bolj koristilo — in bolj škodilo desničarjem — kot pa pripisovanje krivde zlonamernim. Nehajte že enkrat preizkušati naše potrpljenje. Ker bomo bog ne daj začeli dvomiti, da ste te spremembe res sposobni uveljaviti.