Še bolj glasbeni kot sicer ne striktno glasbeni Arhitekton pa je bil glasbeno-politični dokumentarec Music to a Coup d’Etat o dekolonizaciji Konga izpod Belgije in o državnem udaru, ki so ga orkestrirali — ZSSR in neuvrščenim navkljub — Belgijci in CIA.

Potem ko je Kongo 27. januarja 1960 razglasil neodvisnost, je bil Patrice Lumumba maja istega leta izvoljen za predsednika vlade (pod ne ravno kooperativnim predsednikom Kasa-Vubujem). Že kmalu pa je zaradi tamkajšnjih naravnih bogastev nastal svetovni dar-mar. Človeka so svetovne mračne sile odstavile, prijele, zaprle, mučile in nazadnje tudi ubile.

In tako je celo drugo polovico leta 1960 po svetu in zlasti v OZN v senci hladne vojne potekala globalna politična drama, polna zahrbtnih in prikritih udarcev. Pa tudi takih, ki so bili vsem na očeh — recimo s čevljem po govorniškem pultu na East Riverju. Saj poznate ta Hruščovov mem.

Alternativa

In kaj ima s tem jazz? Tako rekoč vse. No, marsikaj. Ker Great Black Music. Ko se je to pripravljalo, je namreč State Department poslal Louisa Armstronga kot kulturnega ambasadorja nastopat v Kongo. Januarja 1961 pa sta vokalistka Abbey Lincoln in bobnar Max Roach s skupino demonstrantov mimo nepripravljenih goril vdrla v Varnostni svet in protestirala proti umoru Lumumbe.

Režiser si je dovolil to kronološko svobodo, da je v film vključil tudi predsedniško kandidaturo Dizzyja Gillespieja — čeprav je kandidiral šele leta 1964 (in še pred volitvami odstopil). (Tistega leta je zmagal demokrat Johnson proti republikancu Goldwaterju.)

Je pa Dizzy že predstavil svoj kabinet: Duke Ellington bi bil zunanji minister, Miles Davis direktor Cie, Max Roach obrambni minister, Ray Charles ravnatelj Kongresne knjižnice, Louis Armstrong minister za kmetijstvo, Malcolm X minister za pravosodje, Charlie Mingus pa minister za mir.

Demonstracije

Zaradi teh sramotnih dogodkov pa niso protestirali samo v Varnostnem svetu, ampak po vsem svobodoljubnem svetu. Tudi v Jugoslaviji. V filmu se za hip pojavi posnetek iz Beograda. Na Wikipediji — in to angleški! — pa sem celo našel fotografijo demonstracij v Mariboru.

Če shranite JPG fajl, v njem najdete embedano naslednje besedilo:

“15. januarja 1961, Maribor — Tudi danes so bila po mnogih krajih naše države protestna zborovanja, na katerih je prišlo znova do izraza globoko ogorčenje naših delovnih ljudi ob gnusnem umoru kongoškega predsednika Patricea Lumumbe in njegovih dveh sodelavcev. Na mitingu v Varaždinu je bilo več kot 20.000 ljudi, v Zadru nad 10.000, protestna zborovanja so bila tudi v Nišu, Svetozarevu, Sokobanji, Aleksincu, Šabcu, Vinkovcih, Pulju in drugod. V Šibeniku se je včeraj zbralo okrog 12.000 ljudi na protestnem mitingu, nova protestna zborovanja pa so bila včeraj tudi v Sloveniji. Na sliki: Posnetek s protestnega zborovanja mariborske mladine. (Avtor fotografije: Danilo Škofič)”

Fotografija je verjetno dostopna v Večerovi fotodokumentaciji.

Film je sicer zelo glasen. Zelo jazzy.

PS: Paddy

Za konec pa še St. Patrick’s Day. Malo off-topic, malo pa ne.

Še preden se je FDF res končal, je bila — v ponedeljek, 17. marca, kakopak — v Kinodvoru premierna projekcija dokumentarca Kino Volta slovenskega, tržaškega režiserja Martina Turka. Film je nastal prosto po istoimenskem članku Draga Jančarja v Sobotni prilogi Dela z dne 9. julija 2005, najdete pa ga tudi v njegovi knjigi esejev Duša Evrope, za katero je leta 2006 dobil Rožančevo nagrado.

Skratka: učitelj angleščine in pisatelj James Joyce leta 1909 v Trstu na jezikovni šoli Berlitz spozna tamkajšnje podjetnike, ki se že ukvarjajo s prikazovanjem filmov — ali jih to vsaj mika —, takrat vse popularnejše veje razvedrilne industrije. In tako pade ideja, da bi investirali v prvi kinematograf v Dublinu. Rečeno, storjeno — in seveda propadlo.

O’Hara

Kino Volta demantira to, kar sem napisal včeraj: da ne maram oscenarjeno dosnetih, (do)igranih dokumentarcev. Ta pa je prav fajn. Zelo simpatičen. Prismojen. Tako kot je to podjetništvo najbrž bilo. Realnost kot fikcija in fikcija kot realnost. In obenem — tudi po Jančarjevi zaslugi — precej intelektualen, čeprav niti malo vsiljivo pametujoč. Scena z Danielom Malalanom kot kinopromotorjem sredi real-time Bloomsdaya (16. junija) v Dublinu je epohalna.

Za konec se vedno prileže pinta gunnessa. Aja, ne. V Kinodvoru je irska ambasada točila o’haro. Tudi v redu. Slovenci itak ne ločijo.