Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V soboto v soboto, 22. februarja 2025, pod naslovom Obrazi z Markom Crnkovičem: Alenka Zupančič pojasnjuje, kam veliki Drugi pelje ta svet. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo zadnjega od treh delov. Preberite tudi prvi in drugi del pod naslovoma [Obrazi 50./1.] Alenka Zupančič razloži Freudov mehanizem utajitve (25. februarja 2025) in Alenka Zupančič (2.): “Da je Musk genialni self-made man, je mit.” (27. februarja 2025).

Profesorica, avtorica, filozofinja in teoretska psihoanalitičarka govori o amerikanskih aktualnostih in drugih umazanih podrobnostih sodobnih družb. In to rada in veliko in konkretno! Tako rekoč s Freudom nad Trumpa in Muska.

Infrastruktura solidarnosti

Marko Crnkovič: Pa ni to tudi neke vrste utajitev? Racionalno vemo, da je država birokracija, ki se ukvarja tudi z vrsto solidarnostnih stvari, ki včasih grejo v nič. V tem smislu, da vse subvencije, podpore, pomoči niso zaslužene, ker jih delijo po logiki poznanstev. Da pa je na drugi strani fetiš, da to vendarle mora biti.

Alenka Zupančič: To ni fetiš. Državna infrastruktura solidarnosti ni fetiš. Jaz mislim, da to res mora obstajati. Seveda lahko državo in njeno delovanje kritiziramo. Tudi birokracija je včasih absurdna, tudi skorumpirana, in jo je treba prevetriti. In to zelo resno.

MC: Saj to Musk hoče.

AZ: Ja. Ampak če sistematično in po planu ukinjaš samo določene programe, potem je to čistka. Trump je zrasel z nepremičninskimi posli, ki so bili prepredeni s korupcijo. Ampak to zdaj ni več problem. Problem za Ameriko je, da jo ogroža LGTB skupnost! Ljudje pogosto nimajo občutka za red velikosti, obenem pa jih fascinirajo zgodbe o parazitih, ki da uživajo na njihov račun. Še posebej, če uživajo na drug način. To je pogosto hujši greh, kot pa ukrasti par milijard in jih usmeriti v svojo korporacijo.

Jaz sem prepričana, da država mora obstajati, ker ima v družbi ključno funkcijo: je kot interface med posamezniki, vmesnik družbe. Thatcherjeva je trdila, da družba ne obstaja, da obstajajo samo posamezniki. Češ, če nekdo dobi dodatek za brezposelnost, potem naj se zaveda, da tega ne dobi od države, ampak da to plačuje njegov sosed. To je perfidna in hujskaška logika, ki razpihuje resentiment in družbo razkraja, namesto da bi jo držala skupaj. Brez vmesnikov kot družba ne obstajamo. Obstajamo samo kot paranoični posamezniki, ki v drugih vidijo grožnjo za lastno eksistenco.

Državni proračun je vreča, v katero vsi prispevamo v skladu z nekimi pravili. Ja, ta pravila niso večna in dobro jih je popravljati, nadgrajevati, da bi bilo prerazporejanje čim pravičnejše. In tudi vsak dober podjetnik ve, da posel najbolje uspeva v stabilnem, varnem okolju, kjer veljajo določena pravila. Korupcija najbolje uspeva v šibkih, neurejenih ali avtoritarnih državah. Država, ki deluje, je infrastruktura družbene solidarnosti. Je solidarnost v obliki institucij. Če solidarnost razumemo samo kot individualni vzgib, hitro naleti na svoje meje. Če vem, da sama prispevam, kar moram, in da država deluje, se v primeru kriz ljudem ni treba zanašati na moje dobro srce. In obratno. Kaj pa, če nekdo ni dobrega srca?

MC: V takih primerih se ljudje vedno izkažejo z dobrodelnostjo.

AZ: Ja, dobrodelnost je hvalevredna, ker krpa luknje in ljudem pokaže, da niso sami. Ne more pa nadomestiti države. To postane očitno, ko pride do katastrof večjih razsežnosti. Tudi ob prej omenjenih poplavah so ljudje nakazovali denar in delali na prizadetih območjih, ampak glavnina denarja za sanacijo je ali bo vendarle šla iz proračuna. Ne iz dobrodelnosti. Tako daleč dobrodelnost ne seže.

V stilu šefa korporacije

Marko Crnkovič: Če se vrneva v Ameriko: kakšna je zdaj ta nova logika Trumpove države?

Alenka Zupančič: Ključno je vedeti, da država ni samo malo večja korporacija. Zdaj pa so v Ameriki na oblasti ljudje, ki bi radi vladali tako, kot da so šefi korporacij. Ker to poznajo. Ampak to dvoje ni primerljivo. Država — tako tristomilijonska kot manjša — deluje po drugi, mnogo kompleksnejši logiki. Za upravljanje države rabiš politično razmišljanje v dobrem, žlahtnem pomenu besede, ne pa razmišljanje v stilu šefa korporacije, ki bo ene odpustil, druge pa poslal čez mejo, da optimizira dobiček. Politika je velik izziv, eden navečjih in najtežjih. Veliki državniki, veliki politiki, so izjemno redki.

Nekaterim se morda zdi dobro, da Trump in Musk nista karierna politika, ker so prepričani, da jih je prav politika pripeljala tja, kjer so, konkretno na rob revščine. Tu moramo biti natančni in razlikovati med različnimi politikami. Rešitev ni ukinitev politike in vdaja fevdalnim gospodom, ampak drugačna politika. Politika, vredna tega imena. Trumpa niso izvolili samo bogati, nasprotno, izvolili so ga tudi nezadovoljni. To nezadovoljstvo je upravičeno, a Trumpova “politika” je zadnja, ki lahko tu nekaj zares spremeni. Nekateri njegovi volilci to že čutijo na svoji koži. To tudi sam ve, zato ljudem obljublja še nekaj — in sicer zabavo, užitek. Socialna beda bo ista ali hujša, a ljudem vsaj dolgčas ne bo. To je nevarna logika. Ko bo ljudem, ki so ga izvolili, zmanjkalo evforije in ko bodo ugotovili, da Amerika ni kar naenkrat postala velika — vsaj zanje ne — bo potrebno nekaj drugega.

MC: In to je neke vrste užitek?

AZ: Meni se je zdela zelo indikativna Trupova inavguracija. Ljudi je pozval k ogledu na proslavo z besedami: “Obljubim, da se boste zelo zabavali”. Kar je zelo specifičen poudarek. Ljudem obljubljaš orgijo zabave, ki pa jo je težko trajno vzdrževati. Zato hitro postaviš še nekaj grmad. V to logiko spada poplava eksekutivnih ukazov. Kar naprej se bo nekaj dogajalo in kar naprej bo zabava. Simptomatično je tudi, kako je komentiral kritični govor episkopalne škofinje na inavguralni maši. Rekel je: “Tako dolgočasna je bila!” Torej: ne nas dolgočasiti z nekimi kvazi resnicami in krščanskimi vrednotami, ker mi smo kristjani na čisto drugačen način. Zabavni kristjani! In če bo izbira “zabava ali dolgčas” uokvirila politični diskurz, potem me to zelo skrbi. Tudi ku-klux-klanovci so se zabavali, ko so počeli, kar so počeli.

Seveda pa bi se moral tudi okvir debate med Republikanci in Demokrati prestaviti drugam. Ker imajo tudi Demokrati veliko masla na glavi. Mogoče še več. Trump je simptom. Da lahko nekdo kot Trump pride, vidi in zmaga, se mora v družbi že prej nekaj spremeniti. In to se je dogajalo tudi po zaslugi Demokratov oz. slepote liberalne politike. Če bi Demokrati že prej pustili zraven Sandersa, danes morda ne bi bili tu, kjer smo. Ker Demokrati so dejansko utelešenje fetišistične utajitve. Business as usual — neglede na naraščanje socialnih razlik in nezadovoljstva. Njihov attitude je utajitev, Trumpov pa zanikanje. In če pogledamo konsekvence, je težko reči, kaj je slabše. Če naj Amerika res postane velika, bi se morali spremeniti parametri te izbire.

Fašizem brez konsekvenc

Alenka Zupančič: Določena utajitev pa obstaja tudi pri levem odzivu na drugo Trumpovo zmago. Rečemo: “Glejte, fašizem!” Fašizem je velika beseda, s težko zgodovino, evocira grozljive stvari. Ne moreš vpiti: “Fašizem!”, potem pa mirno naprej delati to, kar si delal ves čas. Obstaja inflacija te oznake, zato je izgubila ostrino. Ampak če bi jo resno jemali — in mislim, da bi jo morali —, potem bi morala slediti resna mobilizacija, mednarodna mobilizacija. Ne pa da se še naprej delamo, da bo že nekako. Hja, če ne verjameš zares, da gre za fašizem, pa ne govori tega! Če resno misliš, pa se zbudi in potegni konsekvence. Naredi korak.

Še vedno obstajajo ljudje, ki imajo moč in položaj, da kaj storijo. In obstajajo ljudje, ki resno protestirajo. Tako kot zdaj v Srbiji, kjer se dogajajo pomembne stvari, Evropa pa spet gleda stran.

Kar govorim, je povezano s pojmom velikega Drugega, kot ga uporabljamo v psihoanalizi in filozofiji. To je skupni simbolni, referenčni vrednostni okvir dane družbe. Ta okvir ni dan enkrat za vselej, ampak se spreminja. In prav ta hip poteka boj za kriterije, po katerih presojamo dejanja in besede, kaj je dobro in kaj ne. Zdelo se nam je, da je Trump tak klovn, da so njegovi nastopi najboljša propaganda proti njemu. Češ, saj je vsakomur jasno, da nekdo takšen ne more postati predsednik ZDA. Pa je zmagal enkrat in je zmagal dvakrat. Ob vseh teh neumnostih, lažeh, škandalih in obtožnicah. Poglejte samo to razliko: Clinton je bil impičan zaradi felacije v Ovalni pisarni. Trump pa — je sam rekel — bi lahko nekoga ubil sredi Pete avenije, pa ne bi izgubil nobenega volilca. Pred našimi očmi se korenito spreminja horizont sprejemljivega in nesprejemljivega, Trump pa je ključni akter te spremembe.

MC: Ampak Trump si jemlje pravico, da definira Velikega Drugega, ne s tem, da ima prav, ampak s predsedniško avtoriteto.

AZ: Seveda. Natanko to sem hotela reči. A mislim, da ne gre za predsedniško avtoriteto, vsaj ne v klasičnem smislu spoštovanja. Gre za čisti argument moči in paradiranje moči. To bom storil, ker lahko. Ker mi nihče nič ne more. Ker sem najmočnejši na svetu. Nekaj odvratnega je na tem naslajanju nad lastno močjo, ekonomsko in politično. To nekatere volilce tako rekoč rajca, mnoge pa na žalost vznemirja na drugačen način.

MC: Zakaj bi to koga rajcalo?

AZ: Zaradi občutka, da so udeleženi pri tej moči. Če sva začela pri pojmu kastracije, se morda lahko zdaj k temu vrneva. Življenje je za večino ljudi lahko tudi izkušnja, ki jih frustrira. Tu so omejitve, odrekanja, nezadovoljstvo, resentiment. Zato obstaja določena fascinacija z močjo, ki vsaj domnevno ni omejena, kastrirana. Z močjo, ki dela in dobi, kar hoče. Torej fascinacija z nekom, ki mu ni treba upoštevati pravil in ki je v položaju, da doseže vse, kar se mu zahoče. Zmeraj je obstajala fascinacija s takimi figurami. Saj ni Trump edini. Tudi Putin je v tem oziru podoben. Saj ni čudno, da se imata tako rada. Pa Netanjahu tudi.

Glavno vprašanje je zdaj, kaj se bo zgodilo v Evropi. Ali bo šla v isto smer. Se pravi v smer fascinacije z neobrzdano, brutalno močjo, ki obljublja blagostanje, za seboj pa pušča ruševine. Na katerih potem zgradi še eno riviero zase in sebi podobne. Amerika je kaotičen sistem, kar pa mogoče niti ni samo slabo, saj stvari ostajajo nepredvidljive. V Evropi so bolj predvidljive. Vzponi takih figur skoraj praviloma vodijo v mračne zgodbe.