Una mattina mi son svegliato in potem je bil v Kopru subito kongres največje vladne stranke.

Da je prizadevno in bogaboječe, dosedanjemu predsedniku in ustanovitelju Gibanja Svoboda predano članstvo izvolilo Roberta Goloba vnovič, je dejstvo, ki pomirja. Prvič zato, ker razen njega ni v stranki nikogar, ki bi jo lahko vodil, drugič pa, ker tudi Golob sam ne bi mogel voditi nobene druge stranke razen Gibanja Svoboda.

Vse se ujema.

Volilni rezultat to potrjuje. Golob je zmagal približno tako nedvoumno — torej enoumno —, kot Janša zmaguje na volilnih kongresih SDS. Držimo pesti, da bo to tudi njemu uspevalo tako dolgo kot Janši. Tudi to bi bilo zelo pomirjujoče ravnotežje.

Njuno blagorodje

Ko sem guglal informacije o volilnem in predvolilnem kongresu Gibanja Svoboda, sem na spletnih Slovenskih novicah med dva, tri dni staro šaro zagledal naslov Poglejte ta zvezdniški prihod Roberta Goloba in Tine Gaber. Kliknil sem na povezavo, da bi si to čudo ogledal, vendar se video hvala bogu ni odprl.

Domnevam pa vseeno, da so me hoteli vreči na finto s skoraj povsod objavljenim posnetkom prihoda njunega blagorodja na prizorišče konvencije ob zvokih italijanske revolucionarne poskočnice Bella ciao.

Ciničen, kot sem, sem se zapičil v zlovešče romantične verze: “E se io muoio da partigiano,/tu mi devi seppellir”.

Saj znate vsaj malo italijansko, kajneda?

Showcase

To je bila tipična showcase pogruntavščina. Res je bilo zvezdniško. Oberen Zehntausend šlifa pri nas ne vidimo niti na tistih prireditvah, ki se jih udeležuje Borut Pahor, kaj šele na eminentnih kulturnih proslavah.

No, Gibanje Svoboda se je z glasbeno spremljavo hotelo predstaviti kot stranka pravovernih levičarjev, če ne celo revolucionarjev. Kar po novem hočejo biti. Zdi se, kot da so se z izborom mednarodne partizanske popevke hoteli otresti suma, da so neoliberalci, kot so se v svojih treh letih vsaj predstavljali, če že ne potrjevali.

Seveda pa v dvorani ni bilo deset tisoč ljudi. Bilo jih je par sto. Zato je ves ta interni pomp za frende in kolege izpadel precej smešno.

Amorfna gmota noče (več)

Priznati pa je treba, da je Bella ciao lepo pasala k stranki, ki je pravkar predlagala obvezno božičnico za vse. Gibanje Svoboda je s tem auftaktom ustvarilo vtis, kot da je oblastniško gentrificirana elita poskusila na glamurozen način zanetiti delavsko revolucijo.

In kar je še najbolj bizarno: medtem ko čakamo, da nam DJ Svoboda na naslednji prireditvi zarola Internacionalo, pa se amorfna gmota izkoriščanega proletariata solidarizira z izkoriščevalci in protestira proti vladi, ki hoče kapitaliste prisiliti, da jim za božič izplačajo ekstra plačo.

Jaz več nič ne štekam — Golob pa očitno ja.

Nicolae in Elena

Bella ciao pa je izpadla tudi malo cinično.

Vzdušje je bilo evforično, da ne rečem malikovalsko. Vse je bilo pripravljeno na kult kar dveh osebnosti. A prav zato sta mi Robert Golob in Tina Gaber Golob delovala kot Nicolae in Elena Ceauşescu — ki sta klavrno končala pred strelskim vodom, kot bi verjetno pripomnil Aleš Štrancar. Vsa lepa in mlada in zrihtana sta občudovana ob bučnem aplavzu zmagoslavno prikorakala skozi špalir v dvorano in se (pozneje) pred kamerami tudi lubčkala, kot da sta se pravkar poročila in se še vedno imata rada.

“En velik vrtec“

Dopuščam možnost, da je to objestno, domišljavo, vase zaverovano, dizajnersko kičasto šlepanje na ljubezen komu všeč in da bo Gibanje Svoboda na račun Robertine in njune poroke na volivah pokasiralo kak procent več. Toda meni je že zdaj težko gledati, kako postaja molče paradirajoča Tina Gaber Golob prva dama Gibanja Svoboda in pri tem spreminja njihovega predsednika in predsednika vlade v samovšečno nastopaškega pajaca.

To je še tem bolj moteče zato, ker vse te zadnje politične poteze vlade po eni strani nikakor niso zgrešene — četudi jih pred volitvami interpretirajo kot prozorno všečne —, po drugi pa odgovorni načelnik na očitke in kritike ne zna odgovarjati drugače kot z neprepričljivo, evforično, otročjo in lahkomiselno samozavestjo. Kot je sam rekel: “Napake so pozitivne, k temu navsezadnje spodbujamo tudi otroke. Bodimo še mi en velik vrtec, ker vemo, da se iz napak moramo učiti.”

Tega je še več

Pribočnice za stike z javnostjo pa predsedniku parirajo v še bolj klasičnem partijskem slogu. To brati je nekako tako, kot da bi se Dolanc, Marinc, Šetinc, Popit prebudili v večstrankarskem sistemu in začeli držati temu primerne govore.

Recimo Nataša Avšič Bogovič: “Nismo vsak dan enotni, razlikujemo se v pogledih, a na koncu po veliko pogovorih najdemo pot, ki ji sledimo — skupno, povezano, enotno. […] Oblast nas ni napojila, ostajamo preprosti, srčni in vredni zaupanja.”

Ali Sara Žibrat: “Ponosna sem, da sem del stranke pisanih, pristnih in čustvenih ljudi, ki se ne učijo politične obrti, ampak delajo in svoje delo iskreno komunicirajo z državljani — čeprav nam včasih to kdo zameri.”

Ali Urška Klakočar Zupančič: “Demokracijo bi lahko opisali kot organiziran kaos. A ta kaos je ena najdragocenejših pridobitev sodobne civilizirane družbe, ki je ne smemo nikoli omejiti.”

Čast vlade

PR Gibanja Svoboda je obupen. Vse delajo narobe. Sploh ni čudno, da grejo vsem na živce. Še tem bolj, ker so se tudi skoraj vsi mediji poenotili v protivladni gonji. Tudi levi mainstream, z RTV Slovenija na čelu, ne samo desničarske podrepne muhe. In to ne zaradi poroke in nakladanja, ampak zaradi čisto konkretnih ukrepov — poleg te nesrečne božičnice tudi zaradi dolgotrajno oskrbo —, ki jih niso znali primerno argumentirati in plasirati.

Moja teorija ali vsaj pobožna želja je, da se bodo glasovi, ki jih bo izgubilo Gibanje Svoboda — torej vsaj polovica osvojenih leta 2022 —, prelili k Socialnim demokratom in Levici. Koalicijski partnerici itak že zdaj rešujeta čast vlade. In seveda k še ne ustanovljenim strankam.