Trump nam je odprl oči, da obstoječa mednarodna pravila igre ne delujejo in da se jih ergo ni treba držati, kot smo ves čas pridigali (in se zgražali, če se jih kdo ni). Ali da vsaj ne delujejo tako efektno, da bi preprečila ali ustavila agresivno osvajalne in kao samoobrambno zatiralske vojne, kakršni sta ukrajinska oz. palestinska.

Trump nam je odprl oči, da se človek, ki nima ničesar ponuditi v zameno, nima pravice prositi za pomoč močnejšega in bogatejšega. To res vžge samo v Evropi. Odprl nam je tudi oči, da sta real estate business in property development lahko bolj učinkoviti obliki dogovorne diplomacije kot trianonska, versajska, pariška, oselska, camp-davidska in daytonska mirovna pogajanja skupaj. Da si lahko zataknemo nekam te svoje sporazume in pogodbe. Pravični mir? You can’t be serious! Trump je novi von Clausewitz. S to razliko, seveda, da biblija bojevanja zdaj ni Vom Kriege, ampak Trump: The Art of the Deal.

Pa dodajmo še resničnostni šov The Apprentice. We’re all fired now! On ve in zna.

O Slovencih med vrsticami

Trump je s svojo strašljivo, brezobzirno in daljnosežno megalomanijo in mogočnostjo dal marsikaj vedeti tudi Slovencem samim. Posredno, seveda. Če znamo brati med vrsticami.

Trumpov drugi prihod je tudi zabrisal meje med domačimi appeaserji, domnevno proruskimi posamezniki — tako imenovanimi mirovniki, ki so se ves čas zavzemali za rusko-ukrajinska pogajanja — in uradno, proevropsko, antiputinistično linijo pravovernih, mainstream bojevitežev oz. sankcionistov.

Ta že prej komplicirana nasprotja so zdaj še manj poravnana s slovenskimi internimi antagonizmi. Po Trumpovi eskapadni intervenciji je premnogim poklicanim in nepoklicanim, ki so se čutili dolžne prispevati svoj obolos na temo Ukrajine, najbrž vsaj malo nerodno. In naj jim kar bo. Opozicijskim desničarjem zato, ker kot že dolgo zapriseženi Trumpovi navijači in histerizirani antiputinisti v novi situaciji dajejo vtis, da so proruski.

Liberalnim levičarjem pa zato, ker so se kot zgodovinsko izpričani kritiki ameriške hegemonije in imperialističnega intervencionizma zdaj znašli na liniji s človekom, ki se hoče na lastno pest pogajati z agresorjem na račun napadenih, ponižanih, razžaljenih.

Te stališčne akrobacije so pripeljale do tega, da sta se na istih okopih znašla recimo Branko Grims, ki za Nobelovo nagrado za mir predlaga Elona Muska, in Aurelio Juri, ki predlaga Donalda Trumpa! Več o tem in o historiatu v zdaj bolj čudno luč postavljenih mirovnih prizadevanj slovenskih intelektualcev si lahko preberete v sijajnem komentarju Ervina Hladnika Milharčiča v Dnevniku.

Zadrega levice

Vladna in provladna levica pa sta zdaj v zadregi, ker jim ob nesamostojni zunanji politiki ne preostaja drugega, kot da nenačelno zborovsko pozivajo k oboroževanju oz. najprej k znatnemu povišanju obrambi namenjenih sredstev.

To se ne bo dobro končalo. Niti na domačem političnem terenu. Prvič zato, ker se golobi (no pun intended) ne bodo mogli in znali kar čez noč transfigurirati v jastrebe. Drugič, ker ne bodo imeli odkod vzeti, ne da bi resno prikrajšali druge, še bolj kritične proračunske porabnike. In tretjič, ker bi najbolj trmasti antimilitaristi v vladi zaradi takega prerazporejanja sredstev izgubili vso kredibilnost.

Moja prognoza je, da bo aktualna vlada s povečanjem obrambnega budžeta zavlačevala do volitev in se šele v primeru ponovne izvolitve — ko bo namesto Levice v vladi itak neka druga stranka, ki ima za vojsko več posluha — vrgla v zapravljanje denarja.

Če bo zmagal kdo drug, pa se nam seveda še tem slabše piše. Vodja opozicije celo pravi, da “danes verjetno ne bi bilo velike vojne na evropskih tleh”, če bi se vse članice NATO pakta od začetka — torej dvajset let — držale usmeritve dveh odstotkov BDP.

Mir stane, seveda. Ni pa ga mogoče kupiti. Z nobenimi denarci.

No, del tega sedanjega odlaganja obveznosti je ta Golobova piarovska preračunljivost, da bi enormno, 800-milijardno povečanje sredstev za oboroževanje — o katerem govori UVDL — Slovenija izkoristila za “dvojno uporabo”. Torej “za naložbe, ki pripomorejo k širši družbeni odpornosti, krepitvi domače obrambne industrije, kibernetske varnosti [in] gradnji infrastrukture, vključno s krepitvijo zdravstvenega sistema”. To bi lahko bilo všeč volilcem, malo manj pa Evropski komisiji.

2025, 2029, 2033?

Slovenske zunanje politike zdaj v bistvu več ni. Včasih je obstajal vsaj privid, da jo imamo. Tudi Tanja Fajon je kar nekam poniknila. Ves ta intelektualni aparat je tako temeljito avtsorsan v Bruselj, da bi bilo Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve pametno in varčno zreducirati na Urad za mednarodne odnose, v tujini pa bi slovenskim državljanom priskakovali na pomoč odpravniki poslov v najetih garsonjerah.

Trump bo predsednik do 20. januarja 2029. In če mu s pomočjo republikanskih zakonodajalcev uspe zmanipulirati 22. amandma Ustave ZDA — kjer pri omejitvi opravljanja predsedniške funkcije na dva mandata niso izrecno uporabljene besede “dva zaporedna mandata” —, bo predsednik celo do 20. januarja 2033.

To so časovni okviri, znotraj katerih je treba razmišljati.