Ko sem v začetku tega meseca delal intervju z Robertom Golobom, sem ga med drugim spraševal, kaj bo naredil, če na volitvah ne bo zmagal. Razložil mi je, da o tem sploh ne razmišlja. Da ima kot nekdanji športnik zmagovalno mentaliteto. Da je fokusiran na zmago. Če bi se fokusiral na poraz, bi s tem nadse priklical nesrečo in bi nazadnje res izgubil. Tudi Luka Dončić da pred tekmo ne razmišlja o porazu, češ, joj, kaj pa če bomo tokrat izgubili. In potem nazadnje Lakersi res zmagajo. Ne pa tako kot Nika Prevc, ki jo včasih obidejo črne misli o neuspehu in potem nazadnje res ni prva, čeprav je najboljša in bi lahko bila vedno nepremagljiva.

Del njegovega načina razmišljanja — mi je še pravil Golob —, pa je tudi to, da ga ni strah napak. Brez napak ni napredka. Verjeti, da lahko spremeniš svet, ne da bi delal napake, je nemogoče. Moraš si upati v neznano in se zavedati, da boš pri tem delal napake. Ampak napak se ne bojiš, ker se iz njih učiš.

Opažanja

Ko sem poslušal to filozofiranje, sem se samo vljudno muzal. Muzam pa se še vedno. Teden dni po volitvah lahko samo ugibam, ali je Svobodi uspelo osvojiti največ poslanskih mandatov zato, ker je Golob razmišljal v tem svojem zmagovalskem duhu — ali pa zato, ker je imel za kontrafavorita nekoga, ki se državnih prvenstev v politiki udeležuje na podlagi popolnoma drugačne strategije, taktike in logike.

Ker žal nisem dobil priložnosti, da bi se o teh rečeh pomenil tudi z Janezom Janšo, bom moral o tem pisati samo na podlagi svojih ne nezmotljivih, a dokazljvih opažanj.

Janševa filozofija

Jasno je, da tudi Janša gre vedno na zmago. Vendar bi se motili, če bi domnevali, da nikoli ne razmišlja o porazu. Pa še kako razmišlja. Če ne bi vnaprej razmišljal o porazu, ne bi imel pripravljenega rezervnega scenarija. Vedno ga ima. Tudi na letošnjih parlamentarnih volitvah ga je imel. Za vsak slučaj. Čeprav je bilo videti, kot da bo udobno, če že ne premočno in prepričljivo zmagal, je že nekaj tednov pred volitvami opozarjal na nelegalnost nekaterih omnia volišč in tudi z drugimi, v bistvu psihološko propagandnimi metodami skrbel za apriorni dvom v demokratičnost in legitimnost morebitne nasprotnikove zmage. Zdaj te očitke detajlira, se dela bogega, napoveduje tožbe …

Daleč o tega, da bi Janša vedno zmagal. Levi privoščljivci bi celo rekli, da je luzer. Toda tako grdo o njem govorijo zato, ker jim gre na živce, da zna Janša vsak poraz obrniti v zmago. Za razliko od Goloba, ki o porazu ne razmišlja — in ki v primeru neuspeha ali ne takega uspeha, kot si ga je obetal ali vsaj želel — rešuje situacijo z improviziranjem, je Janša pripravljen za dojemanje in preinterpretiranje vsakega poraza ali vsaj neuspeha in delnega kot absolutne zmage oz. uspeha.

Paralelna realnost

Slovenski desničarji so si z Janšo na čelu ustvarili svet, v katerem vsak njihov poraz ali neuspeh velja za zmago ali uspeh. Desna politika ni samo politika, ampak tudi mentaliteta, življenjska filozofija. Desničarji imajo svoj evangelij. Nikoli ne obupaj. Nikoli se ne vdaj. Nikoli ne priznaj poraza. Nikoli ne pristani na fair play. Nikoli ne čestitaj nasprotniku. Nikoli ne priznaj nasprotniku nobene zasluge za nič. Nikoli mu ne daj vedeti, da se zavedaš, da si v podrejenem položaju. Vedno se delaj najbolj pametnega. Ali vsaj frustrirano oblastniškega. Nič naj te ne ustavi. Zavedaj se, da biti v opoziciji ne pomeni, da si v podrejenem položaju, in temu primerno ravnaj. Spodkopavaj zaupanje. Relativiziraj. Kar naprej vzbujaj dvom in nejevero v vse, v kar večina še verjame ali vsaj dojema kot samoumevno. Vedno se bo našel nekdo, ki ti bo verjel. 

Žalujoči ostali

Da ta paralelna realnost sploh funkcionira, mora biti izpolnjenih nekaj pogojev. Za začetek mora obstajati navdihujoča figura kot Janša, okrog katere se lahko grupirajo privrženci. In med temi niso samo stari, neomajni privrženci, ampak tudi novi in novi, ki jim afinitete do te figure sploh ne bi pripisali. Da se ta volilna baza celo demografsko krepi, je posledica tega, da paralelni svet postaja enakovreden neparalelnemu, realnemu in dokazljivemu.

Tega sveta pa tudi ne bi bilo brez orkestrirane podpore različnih družbenih podsistemov. Zaenkrat še interni in lokalizirani mediji in paramediji nas enotno bombardirajo z novicami in prepričanji, da je Janša ne samo resnični zmagovalec (teh volitev), ampak da smo poraženci mi drugi — ali pravzaprav vsa Slovenija. Ker si ni izvolila dotičnega odrešenika. In ker še vedno, četudi samo še za las večinsko verjame v to neidealno družbeno ureditev, ki se ji reče liberalna demokracija. 

A to je v zraku tudi sicer, ne samo v tem eksplicitno brutalnem in do vsega sovražnem medijskem šodru. Na volitvah je zmagal Golob, ki bo morda res sestavil vlado. A to mu nič ne pomaga. Žalujočim ostalim pa tudi ne. Duh časa je na Janševi strani. Tudi če ni v njegovi stranki.