Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera V soboto in na spletni strani Večera v soboto, 7. marca 2026, pod naslovom (POLITIČNI OBRAZI) Robert Golob: “Vsak lahko izrazi mnenje, samo premier ne.”. Politični obrazi so predvolilna serija profilov in portretov predsednikov političnih strank Marka Crnkoviča. Vrstni red je naključen. Del profila je tudi Proustov politični vprašalnik, na katerega odgovarjajo vsi portretiranci. Golobov bo ponatisnjen v naslednjih dneh.

Da oblast kvari? Ni nujno. Aktualni predsednik vlade pravi, da je osebnostno zrasel. Res je drug človek kot pred štirimi leti. Filozof. Spremenil se je. Začutil bolečino. Se učil na napakah. Kaj sploh še dela v politiki?

Viroza in evakuacija

Zadnjega portreta v tej seriji — po naključju prav premierovega — skorajda ne bi bilo. Srečanje z Golobom je bilo planirano za ponedeljek v Mariboru, ko je nameraval na teren v tamkajšnji UKC, vendar je zbolel. Ko sem ga z izgovorom, da ima javnost pravico biti na tekočem z zdravstvenim stanjem predsednika vlade, pozneje pobaral, kaj je bilo, je rekel, da nič hujšega, samo viroza. Čeprav da še ni čisto zdrav. Med pogovorom je res pokašljeval in se nekajkrat useknil, pa tudi na očeh se mu je videlo, da ni v top formi.

Praktična posledica te obolelosti pa je bila, da se ni pustil fotografirati. To nerodnost sem hotel rešil tako, da sem predlagal, da ga ne bom fotografiral v obraz. S tem se je nerad sprijaznil. Slikal sem ga od zadaj, vendar je izpadlo brez veze. Kako mi je to sploh prišlo na misel? Noben politik si ne zasluži, da bi ga kdorkoli portretiral v tilnik. Tako se bodo bralci tokrat morali zadovoljiti z uradnim, profesionalnim premierovim portretom, ki so ga priskrbeli v njegovem kabinetu.

Potem pa je bilo še to, da je prejšnjo sredo zjutraj in dopoldan — ko sem bil dvakrat prenaročen v vladno palačo — premier rihtal letala za evakuacijo na Bližnjem Vzhodu nasedlih državljanov. Zato se je zadeva zavlekla.

Žre informacije

Je bral moje kritično bodrilno javno pismo v dveh delih (prvi del, drugi del), ki sem mu ga napisal jeseni 2023? Seveda. Prebere vse, kar o njem pišejo/pišemo. Res vse. Žre informacije. No, vsega pa mu le ni treba? Pri vseh teh bizarnostih in neumnostih to ni higienično. Ne, ni izbire. Moraš biti na tekočem z vsem. Prav. A da ne bom spet težil, naj mi zdaj sam pove, kaj je v teh štirih letih naredil narobe.

To je težko izvleči iz njega. Začne mi predavati o knjigi Principles, ki jo je napisal Ray Dalio, baje najuspešnejši (beri: najbogatejši) hedge fund menedžer v ZDA. Po njegovih principih da je Golob živel že prej. Ljudje delamo napake vsak dan. Verjame, da če želiš napredovati, lahko napreduješ samo, če delaš napake. Brez napak ni napredka. Verjeti, da lahko spremeniš svet, ne da bi delal napake, je nemogoče. Bolečina plus refleksija je enako napredek. Šele ko začutiš bolečino in razmisliš, zakaj te je to doletelo, lahko osebnostno zrasteš. Napako moraš začutiti. Priznanje je prvi korak k refleksiji. Šele potem zraseš v boljšo osebo. Na vseh nivojih. Osebnem, gospodarskem, političnem. Zaznamuje ga filozofija, da si upaš v neznano in da veš, da boš pri tem naredil tudi kakšno napako. Ampak napak se ti ni treba bati, če si jih sposoben prepoznati, in če se iz njih učiš. Če se bojiš napak in tveganja, obtičiš.

Ločeno mnenje

Uf, dovolj filozofiranja! Spremembe že, ampak ljudje so očitno nezadovoljni. Kaj torej?

Tu si Golob pridržuje pravico do ločenega mnenja. Slovenci so zadovoljni s svojim življenjem. Z vlado seveda ne. Vlada je kriva za vse. Tudi on ni bil zadovoljen z nobeno, dokler ni bil sam v vladi. Taki smo. Pa ne samo mi. Toda Slovenci smo v evropskem merilu med bolj zadovoljnimi narodi. In bolj ko se reforme bližajo koncu, bolj se kaže zadovoljstvo. Primer: dolgotrajna oskrba, stanovanjska politika, zdravstvo. Najprej pričakovanje, potem strah in dvom, na koncu zadovoljstvo. Večja ko je sprememba, bolj so faze izražene. Ampak večine sprememb ne moreš izpeljati v času enega mandata. Tak primer je zdravstvo. Najprej je bila napaka Bešič Loredan. Potem so zamenjali ekipo in obrnili usmeritev. Spremembe bodo vidne konec prihodnjega leta.

Še enkrat ga poskusim prizemljiti. Zanimajo me gospodinjske napake, družbeno navidez nepomembne — ker je z njimi obrnil javno mnenje proti sebi in si nakopal sovražnike.

Prizna, da je bil naiven, vendar se je spremenil. Dajal je zgled drugim. Če se ne bi spremenil, ne bi danes tu sedela. In kaj je spremenil? Vse. Komunikacijo? Neee. No, izogiba se komunikaciji, ki lahko izzove burne odzive. Poskuša manj govoriti. Naučil se je, da je osebno mnenje predsednika vlade prepovedano. Vsak lahko izrazi svoje mnenje, samo on ne.

Kakšno kruto spoznanje! Golob se mi prav malo zasmili.

Ponotranjena ministrica

Pa dajmo: zakaj je bilo treba skenslati notranjo ministrico? Saj se je sama skenslala. Slabo je delovala pod stresom. Da nekdo snema pogovore na štiri oči — ali si dela zapiske, saj je vseeno — in jih potem uporabi proti tebi, je odraz čudnih vrednot. Policijskih. Ampak ne moreš biti policist, ko vstopiš v politiko. Policist do sodelavcev. Zase pravi, da je odprta oseba, ki rada govori. Tako kot zdaj govori z mano, je govoril tudi z njo. Če ji je rekel, da je o nekom slišal nekaj slabega, s tem ni hotel reči, da bi se mu moralo nekaj zgoditi. Nikomur se ni nič zgodilo, če je imel o nekom slabo mnenje.

Pa da generalni direktor policije ni bil imenovan za polni mandat? Ona sama je že prej hodila po ministrstvu in pizdila čez Lindava, da ne izpelje stvari. Golobova prva napaka je bila, da ni poslušal svetovalcev, ki so mu jo odsvetovali, on pa jo je vseeno sforsiral. On osebno. Druga napaka pa je bila, da ko je videl, kam jo zanaša, ni šel prvi v javnost in povedal, da ima z njo probleme. Ampak je bil gentlemansko tiho. In tako se je zadeva odvila po njenem narativu, ne po njegovem.

Edina stvar, zaradi katere sta se z ministrico skregala, je bila ta, da se mu je med poslanskimi vprašanji v parlamentu Mahnič režal v faco, da ima informacije iz varnostne službe, da ministrica nasprotuje temu, da bi imel predsednik vlade svoje lastno varovanje. Takrat je pa res znorel. To sta bila tista danes slavna mesidža. Kdo to nosi Mahniču na nos? Ali mar Mahnič vodi policijo ali ona? Potem je odstopila. Ne da bi ji sam to sugeriral.

Bo ratalo?

Za konec pa: kaj se bo zgodilo z njim in s Svobodo, če jim na volitvah ne rata?

Rata? Zmaga ni vprašanje sreče, ampak truda. Ne razmišlja o tem, ker je fokusiran na zmago. V življenju je bil športnik in ima mentaliteto zmagovalca. Če razmišljaš o porazu, si že izgubil. Luka Dončić ne razmišlja tako: joj, kaj pa, če izgubimo? Dokler si fokusiran na zmago, zmaguješ. Ampak vedno pa ne moreš zmagati … Nima veze! Psihološko moraš biti fokusiran na zmago. Če se fokusiraš na poraz, prikličeš nase nesrečo. Sicer pa se mu s tem ni treba ukvajati. Verjetno bo šel v podjetništvo, če že, vendar se mu ne sanja, kaj točno bi to lahko bilo. Njegovo življenje po izstopu iz politike — kadarkoli že to bo —, bo srečnejše, lažje, lepše, svobodnejše, brezskrbnejše … Ni šel politiko zato, ker bi to bilo njegovo poslanstvo, ampak zato, ker je verjel, da lahko nekaj naredi za državo. Zato se je za štiri leta dal na razpolago. In bi se še enkrat. Zato zdaj sprašuje volivce, ali želijo, da nadaljuje. Verjame, da je prav, da nadaljuje. Ker ve, kaj hoče. Ker je to njegov fokus.