Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera V soboto in na spletni strani Večera v soboto, 7. junija 2025, pod naslovoma (Obrazi z Markom Crnkovičem) Matej Čer z električnimi avti v vsako slovensko vas in (Obrazi z Markom Crnkovičem) Iskanje resnice z Matejem Čerom ali električne avte v vsako slovensko vas. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo tretji, zadnji del. Preberite tudi prvi in drugi del pod naslovoma [Obrazi 52./1.] Matej Čer: Moj človek za logistiko na elektriko (10. junij 2025) in [Obrazi 52./2.] Matej Čer: “Inovacije pridejo iz garaž, ne od dinozavrov.” (11. junij 2025).

Velika mala šola alternativne elektrifikacije, ekologije, energetike, ekonomije, trajnostnega razvoja, zelenega prehoda, celo futurizma in vizionarstva s primesmi sociologije, psihologije in filozofije.

Prihodnost elektrike

Marko Crnkovič: Pred dobrimi sto leti so električni avti že obstajali in so tudi bili že popularni, vendar so jih bencinarji s pomočjo državnih spodbud povozili. Se lahko to ponovi? Trump stavi na nafto.

Matej Čer: Nisem prerok, imam pa svoje mnenje. Če bi se recimo zdaj pojavil politik neke velesile in rekel, da so pisalni stroji super in da jih začnimo spet vsi uporabljati, bi se odpovedali računalniku? Seveda ne. In če vam današnja tehnologija in produkti dajo neko cenovno primerljivo uporabniško izkušnjo — kot recimo električni avto —, bi šli nazaj na dizla? 

MC: Ravno pred kratkim sem bral blog ekonomista Maksa Tajnikarja o prihodnosti avtomobilnosti. On še vedno stavi na dizla in pravi, da je zeleni prehod norost. 

MČ: To je vprašanje vrednot. Mi, ki to delamo, delamo iz prepričanja in po svojih vrednotah. Lahko se odločim, ali bom kadil in vam pihal dim v obraz ali pa vam bom ponudil limonado z ingverjem. Tako se tudi odločim, da se bom vozil z avtom, ki služi mojim potrebam — tudi če so za to potrebne kakšne manjše prilagoditve. To je prvi odgovor.

Druga stvar pa se spet navezuje na odnos in na miselnost. Obstajata dva tipa ljudi: tisti, ki iščemo resnico in preverjamo svoje vedenje, in tisti, ki branijo svoj položaj. Imel sem priložnost razvijati svoje študijsko znanje naprej in bi me morda še danes to zanimalo, ampak jaz sproti preverjam svoje vedenje in ravnanje. Če bi danes vozil dizla, bi za to moral nekdo daleč vrtati nafto, nekdo drug bi jo moral s tankerjem pripeljati sem, obstajati bi morali rezervoarji, cisterne in bencinske črpalke, da bi jaz nazadnje to natankal. Statistika pravi, da porabimo štiri litre nafte za to, da končni uporabnik natanka en liter bencina. In vse te tankerje in cisterne in rezervoarje je treba narediti.

Jaz pa imam nad glavo sonce. Tam čez cesto, kjer je naša centrala (na Dunajski 144), je na strehi sončna elektrarna, s katero polnim avto. Ko se vozim po mestu, me nihče ne sliši in nihče ne voha. Elegantno živim svoje življenje in se vozim veliko ceneje in udobneje kot z dizlom. To dvoje je bilo na mizi in jaz sem se odločil za resnico.

MC: Električni avti so sicer brezemisijski, ampak ogljični odtis pa le puščajo že s tem, da jih izdelajo, in na koncu življenjske dobe kot odpadek.

MČ: Tako je tudi z uro in očali, ki jih nosite, pa s tem, kar ste oblekli in kar konzumirate. Vsi nekaj puščamo za sabo. Ampak treba je stremeti k temu, da je tega čim manj. Zato so potrebne inovacije, zato je potreben razvoj, ki bo manj vplival na Zemljo in ekosistem in izboljševal kvaliteto življenja. Mogoče se bomo nekega dne teleportirali brez kakršnegakoli vpliva na okolje, ampak če primerjamo električna vozila in vozila na fosilni pogon, potem je treba vedeti, da sta ogljična odtisa enega in drugega tipa vozila — vključno s njuno proizvodnjo — primerljiva do približno 10.000 prevoženih kilometrov. S tem, da bo avto z motorjem na notranje izgorevanje izločal izpušne pline do konca svoje življenjske dobe, električni avto pa bo dejansko brezemisijski, če bo tudi električna energija, s katero ga bomo polnili, proizvedena iz obnovljivih virov, kot sta sonce in veter. Torej smo korak naprej.

Zakaj osebno verjamem, da se ta trend ne more spremeniti? Elektromotor je nekaj zelo elegantnega. Rotor, stator, brez ščetk, dva ležaja, ki se lahko vrtita milijon kilometrov. Brez abrazij, brez korozij. Poraba olja je minorna v primerjavi s tem, kar je treba vse vliti v batni motor. Enostavneje ga je krmiliti, sestavljen je iz bistveno manj delov, ne rabi menjalnika, je zelo zvezen, ima dober moment, prehitevanje je varnejše, da ne omenjam manj vpliva na okolje… Zakaj ne bi bili vsi avti električni?

Vprašanje pa ostaja, ali bomo elektriko proizvajali sproti iz vodika v avtu ali bo iz baterij. Za razvoj baterij je značilno, da od prvega prototipa do komercializacije mine okrog deset let. Nekateri alternativni shranjevalniki energije, ki bodo bistveno bolj prijazni do okolja, varnejši, z večjo kapaciteto oz. manjšo težo, in ki se bodo tudi polnili hitreje, bodo po obljubah proizvajalcev na cesti že čez dve, tri leta.

Pretvorba energije

Marko Crnkovič: Elektriko je treba proizvesti.

Matej Čer: Lahko jo proizvedemo doma. Ni nam je treba voziti iz Emiratov, iz Amerike, iz Rusije.

MC: Ti viri so omejeni.

MČ: Niso. Sonce je neomejeno.

MC: Če ga je dovolj. In saj veste, kakšen je odnos lokalnih javnosti do postavljanja vetrnic.

MČ: Sonca in vetra je bistveno, bistveno, bistveno, bistveno, bistveno več kot pa nafte. Predvsem pa je treba nafto nekje načrpati in pripeljati sem. Če se meje zaprejo, nafte ni. Tudi to smo že izkusili. Sonce in veter in voda pa bodo vedno tukaj.

MC: Kaj pa če sonce ne sije cel teden?

MČ: Potem pa shranjujemo vodik. Energije lahko pretvarjamo eno v drugo. Prihodnost vidim v tem, da bo vsaka hiša imela svoj shranjevalnik vodika in svojo sončno elektrarno. Poleti bo delala vodik za zimo in se s toplotno črpalko ogrevala. Ko bo v prihodnosti fokus na tem, se bo to eksponentno razvijalo. Pred dvajsetimi leti je bilo recimo tisoč inženirjev, ki so se ukvarjali s shranjevanjem energije, danes pa jih je milijon ali več. Evolucija se dogaja bistveno hitreje kot nekoč. Čez pet let bo še več novih rešitev.

MC: Ampak še vedno bo nekdo moral kopati redke zemlje.

MČ: Zdaj sva spet pri tem: v kaj smo oblečeni, v kaj pakiramo hrano, v čem živimo? Če iščemo razloge, da nečesa ne bi, jih bomo vedno našli. Če iščemo razloge, da bi bili na nek način boljši, kot smo bili prej, vsaj malo boljši, je pa odgovor drugačen.

MC: Masovna produkcija, distribucija in konzumacija česarkoli zahteva zniževanje stroškov, kar praviloma povzroča okoljsko škodo.

MČ: Stroške moramo začeti zniževati pri nas. Mi smo glavni generator teh aktivnosti. Če smo še včeraj hoteli imeti tri avte, potem so jih v Evropi, na Japonskem ali v Ameriki pač morali tem več proizvesti.

Neka nova industrija

Marko Crnkovič: To je poganjalo ekonomijo.

Matej Čer: Tako, poganjalo jo je naprej. Ampak danes vemo, da z dobro organizacijo car sharinga s pomočjo digitalnih platform ne rabimo doma treh avtov. Kar pomeni, da ni treba proizvesti deset milijonov avtov, ampak mogoče samo dva milijona.

MC: Torej namesto močne avtomobilske industrije rabimo neko drugo močno industrijo. Kar je lahko zelo dolg proces.

MČ: Seveda. To je treba osmisliti. In s tem se velik del sveta že nekaj let ukvarja. Odgovori deloma že prihajajo in bodo tu v naslednjih nekaj letih. Industrijska revolucija je permanentna. To jo je vedno poganjalo naprej. Point je samo v tem, da iščemo način, kako s čim manj izrabe resursov čim bolj dvigniti kvaliteto življenja. Kaj nam narekujejo trendi? Globalizacija nas je naredila soodvisne. In ko je s prihodom informacijske tehnologije prišlo do hitrega prenosa informacij in izmenjave znanj, so se med državami začele povečevati razlike v družbenem standardu. Soodvisnost je postala liability. Če smo še včeraj rabili deset kil slovenskega krompirja za pet kil avstrijskih jabolk, jih danes rabimo dvajset, ker se je Avstrija digitalizirala in šla hitreje naprej. In ker smo soodvisni, se nam sesuje cela veriga. Ali pa odvisnost od nafte.

Zato se moramo lotiti glokalizacije. To pomeni, da bomo lahko še vedno globalno trgovali, lokalno pa si bomo zagotavljali najpomembnejše vire, kot sta energija in hrana. To nam omogočajo nove tehnologije in naše razumevanje. Da imamo energijo doma in da nismo odvisni od nafte. Rabimo prevozna sredstva, ogrevanje, toplotne črpalke, sončne elektrarne, vetrnice, hidroelektrarne in podobno. In da je hrana veriga od njive do mize. Startupi lahko zelo pomagajo pri organiziranju in podpiranju takih poslovnih modelov, da bomo pridelali toliko hrane, kot je res rabimo, in da jo iz lokalne proizvodnje dostavimo direktno na mizo. In ko bomo to dvoje — torej energijo in hrano — imeli, se naš sistem ne bo sesul, tudi če ne bomo parirali globalnemu razvoju. 

MC: No, banan ne bo na naših njivah.

MČ: To je stvar ambicij. Ko boš imel zagotovljeno varnost, ko te ne bo zeblo, ko boš sit, ko se boš lahko premikal, boš pač moral narediti malo več, kot bi sicer, če boš hotel nekaj, česar pri nas ni. Življenjske odvisnosti od banan pa sicer ne vidim. Tudi ni treba, da imamo doma nekaj od Appla in Tesle, ker lahko imamo tudi od Revoza ali Iskre. Pomembno je, da ljudje iščemo resnico, ne pa da branimo svoj položaj. Da stremimo k napredku.