Ljubljanski župan je z gmizavo prijazno podrško avtokratskemu srbskemu predsedniku prekoračil Rubikon — ali pravzaprav Kolpo — ali še natančneje Drino — podalpske ali celo balkanske politične korektnosti. Da Janković dela sramoto Ljubljani in celi Sloveniji, sicer ni novo. A kar je preveč, je preveč.

Zato ni čudno, da je županovo bodrenje samodržca — medtem ko je tako rekoč cela svobodoljubna Srbija na ulicah — prebudilo iz zimskega spanja celo slovensko liberalno levico, ki je Jankovića vsaj tiho, če že ne naglas podpirala in je ob njegovih poznejših, vedno hujših eskapadah v glavnem modro molčala.

Da se je Janković zdaj vendarle znašel pod plazom kritik, pa ne govori samo o njegovem neženiranem oportunizmu — ki bolj kot iz simpatij do nacionalističnih idej velikosrbstva izvira iz naklonjenosti absolutistični oblasti in kontroli (in koristim, ki jih prinašata) —, temveč veliko pove tudi o njegovih kritikih in o Slovencih nasploh.

Dolg seznam

Seznam Jankovićevih grehov — namreč napak, nategov in prevar, predrznosti, neumnosti, vulgarnosti, miskalkulacij, malverzacij, megalomanstva, ošabnosti in samopašnosti, avtoritarnosti, nedemokratičnosti, nakladanja, obljubljanja in požiranja obljub, populizmov, širokoustenja in poceni marketinga — je dolg in sega skoraj dvajset let v preteklost. Pa vendar si je v vseh teh svojih županskih mandatih z železno, a obenem nežno ročico kupoval naklonjenost levičarskih (malo)meščanov.

Hočem reči, da se že dolgo, predolgo kopičijo tehtni, če že ne vedno dokazani in dokazljivi razlogi za nezadovoljstvo ljubljanskega ljudstva z županom. Pa iz tega še ni bilo nič oprijemljivega. Ljudje so kar tiho. Mnogi ga šimfajo, nekateri ga celo prezirajo, ampak to je pa tudi vse. Janković kar ne neha in ne neha premočno zmagovati na županskih volitvah. Očitno je na varnem, ker je po neki ljudski logiki vedno za vse slabo kriva vlada. 

Toda ko Janković ne nepričakovano in ne prvič podpre tega srbskega pajaca, to tabloidno parodijo na Miloševića, pa Slovencem kar na lepem prekipi.

V žlici vode

Jankovića bi jaz sam utopil v žlici vode, če bi ga le mogel. Zato se mi zdi prav, da mu je zdaj požugal sam Kučan. Zato se mi zdi prav, da mu je požugal tudi Golob (čeprav se je nerodno izrazil). Pozdravljam tudi potezo članic in članov komisije za podeljevanje Župančičevih nagrad, ki so iz protesta proti Jankovićevim izjavam kolektivno odstopili. To se mi zdi zelo učinkovito: kdo si bo drznil priti na njihovo mesto in kdo si bo še sploh drznil sprejeti to nagrado?

Nekako še razumem, da so Jankoviću mnogi hvaležni, da jim gradi Potemkinovo vas, ki vzbuja vtis napredka in modernosti ter blagostanja in razpoložljivosti. Pa čeprav je vse samo fasada. Fasade so nam všeč. Ne briga nas, kar je za njimi. Nočemo vedeti, kaj se skriva za kuliserijo.

Česa ne razumem

Janković pa ni samo scenograf in rekviziter, ampak se poskuša tudi v režiji in dramaturgiji. Na tem idejnem in ideološkem nivoju pa zato že ne razumem, zakaj so mu nekateri hvaležni za patetične, psevdoproletarske govore za 1. maj na Rožniku. Ne razumem, zakaj se jim zdi lepo od njega, da se ima za največjega živečega levičarja. Ne razumem, zakaj podpirajo njegovo odločenost, da v Ljubljani — dokler bo on živ ali vsaj župan (kar je morda eno in isto) — ne bo spomenika domobrancem. Ne razumem, zakaj ljubljanski izobraženi, vendar fanatični plebs tako kot on sam ne loči med spomenikom in grobom. Ne razumem, zakaj si volijo župana Kreona, ki s Snaginimi kombiji odvaža sveče in križe z improviziranega, ergo ilegalnega, prepovedanega grobišča.

Ne razumem, skratka, kaj je to v Ljubljančanih in/ali Slovencih, da so v glavnem tiho, ko lokalni oblastnik vztrajno nekaj govori proti njim samim. Ko pa se taisti človek postavi na stran drugega oblastnika, ki zatira naš nekoč bratski ali vsaj bratranski narod, pa se takoj čutijo dolžne moralno intervenirati.

PS:

Zgovorno je tudi, da Jankovića zdaj sesuvajo starejše generacije Slovencev. Mladi pa ne. Še posebej očitno ne študentarija. Čeprav to srbsko vstajo vodijo študentje, se njihovi generacijski in družbeni vrstniki za to ne zmenijo. Najbrž zato, ker Jugoslavije ni več, Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo. V tem smislu ni nobenega razloga, da bi se mladi Slovenci solidarizirali s Srbi prej kot pa recimo s Senegalci.