Razočaran sem nad Pahorjevo izjavo v intervjuju za Domovino. Pretipkavam, kot sem slišal:

“Sama vlada, ne, dr. Goloba, bo čutila čez čas, da pravzaprav zaradi tega, ker je s to radikalno govorico ohromila, ne, neko povezovalno moč skupnosti, da je sama žrtev tega, ne. Mislim, da je to stvar let ali največ dveh, ko se bo ugotovilo, da se zaradi nezaupanja, ki se zdaj nekako gradi, ne, ne bo mogoče velikih stvari speljat.”

Čudno, prečudno! Še kot predsednik je Pahor vsaj dve leti skrbel, da se ni direktno opredeljeval do “radikalne govorice” — niti do za mnoge spornih ravnanj — tedanje vlade. Pet mesecev po izteku mandata pa začne pametovati, da je sedanja vlada z “radikalno govorico ohromila povezovalno moč skupnosti”!

Kaj si naj to razlagam? Da se je spustil s ketne in začel šimfati dnevno politiko? Da si zdaj kot privatnik lahko privošči izražanje političnih stališč?

Ko demokraciji zasmrdi iz ust

Nisem bil med tistimi, ki so takrat obsojali Pahorja, da se ni oglašal v zvezi z eskapadami tedanje vlade. To je sicer dovolj vehementno in množično, če že ne vedno argumentirano počelo pol Slovenije. Uporniki proti Janši so hoteli Pahorjev glas slišati zato, ker so domnevali, da si ne bi mogel kaj, da ne bi potegnil z njimi, in da bi z njegovo pomočjo protesti osovraženo vlado promptno odnesli.

Sam pa nisem videl razloga in ga še vedno ne vidim, da bi se moral po dolžnosti oglašati tudi predsednik (ali predsednica), če demokraciji zasmrdi iz ust, kot ji je zasmrdelo pod Janševo vlado. Zato se mi zdi družbeno produktivneje, da je tiho.

Predsedniku po mojem paše vloga monarha, ki kritiziranje in korigiranje političnih nečednosti prepušča bolj poklicanim — in bolj nervoznim — operativcem, sam pa svoj glas špara za res izjemne in za obstoj domovine usodne primere. Kar pa nesramna, nekulturna, arogantna, maščevalna, zamerljiva, zmešana, panična, semirevolucionarna in zgodovinsko revizionistična vlada pač ni. 

Kalibracija

Pahorjeva izjava je presenetljiva že sama po sebi. Neglede na eventualno razliko med tem, kar se (mu) je zdelo spodobno povedati prej, ko je bil še na funkciji, in tem, kar si načeloma lahko privošči zdaj.

Za božjo voljo! Kako je kalibriran Pahorjev retorični, politični, socialni čut, da si pri vsem tem Janševem in nasplošno desničarskem zmerjanju družbe in posameznikov z moralno pokvečenostjo — da ne omenjam blebetanja o državljanski vojni — drzne reči, da je Golobova vlada tista, ki “hromi povezovalno moč skupnosti”?!

Kdaj je Pahor slišal “radikalno govorico”, s katero je ta vlada “ohromila povezovalno moč skupnosti”? Citatno tega niti sam ne more vedeti, ker takega diskurza Golobova vlada zagotovo ne uporablja.

Lahko pa domnevamo, da se je Pahor s tem nerodno metaforično izrazil o dveh od odmevnejših vladnih potez: o ukinitvi Muzeja slovenske osamosvojitve in o preklicu dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja.

Kolikor vemo, se Pahor ne z eno ne z drugo potezo ne strinja. Tudi prav. Nič hudega. Ampak to še vedno ne pojasnjuje, zakaj zdaj obtožuje za razdvajanje Golobovo vlado?

Stilska preobrazba

Pahorjev možni nabor pojasnil ali opravičil je po mojem naslednji:

• status predsednika mu je veleval, da se ni oglašal v zvezi z aktualno-političnimi zadevami;
• status nekdanjega predsednika — torej privatnika — mu dovoljuje, da se glede tega oglaša;
• njegovo srce bije na sredini, kar za današnje pojme pomeni, da se folku zdi, da je desničar;
• in če se že oglaša glede teh kao nadpomembnih zadev, ne bo sesuval opozicije, ampak vlado.

To je vse lahko lepo in prav in ima seveda rep in glavo. Je pa to navidez presenečenje samo za tiste, ki so se na njegov moralno low-profile stil predsedniškega vladanja — kot bog pomagaj tudi jaz — navlekli in v tem prepoznali možnost za pomirjanje razgretih strasti. Za vse druge pa je to nekaj pričakovanega in logičnega.

Žalujoči ostali pa se smemo tolažiti s tem, da je Pahor v svoji novi, prej nepredstavljivi vlogi mnenjskega voditelja šel celo tako daleč, da se je podvrgel stilski preobrazbi.

Pahor zdaj fura casual chic. Zdaj se recimo na intervjuju pri Svetini Domovini — in pri Rodetu v Vatikanu! — pojavi v deviških Puma supergah in v beli srajci z zavihanimi rokavi. Kul statement! (Čakam, da si natakne Birkenstocke.) A nič ne dé! Spominja me sicer na tiste bele moške, ki so na plakatu kandidirali za NSi — ampak mu definitivno paše. Ker zdaj vsaj vemo, kam sploh Pahor paše.