Čeprav je bila svetovna premiera odrskega, simfoničnega, literarnega, multimedijskega, tavtološko rečeno spektakelskega Gesamtkunstwerka Alamut skupine Laibach že 5. ali 6. septembra lani v Križankah na Festivalu Ljubljana, bo šele nocoj v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma zares šlo zares.
Alamut bomo slišali v približno uro in četrt dolgi izvedbi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija pod taktirko iranskega dirigenta Navida Goharija, teheranskega mešanega pevskega zbora Human Voice Ensemble, slovenske ženske vokalne skupine Gallina, harmonikarskega Accordioona-Orchestra iz Berlina in organista Otta Lechnerja z Dunaja na orglah.
Glasbo je skomponiral slovenski skladatelj, instrumentalist in producent Luka Jamnik — ki z Laibachi že dolgo sodeluje in igra — v sodelovanju z iranskima skladateljema Idinom Samimijem Mofakhanom in Nimo A. Rowshanom.
Spomladi 1092
“Sredi pomladi leta tisoč dvaindevetdesetega se je vlekla po stari poti vojská, ki pelje iz Samarkanda in Buhare skozi severni Horasan in se potem vije ob vznožji elbruškega gorovja, precejšnja karavana.”
Da, da, to je ta Alamut. Alamut Vladimirja Bartola (1903–1967). “Nič ni resnično, vse je dovoljeno” Alamut. Založba Modra ptica, 1938. Dogaja se v Perziji pod konec 11. stoletja. Zgodovinski roman. Malo filozofski, malo ljubezenski. Tudi nekaj akcije. Mešanica slikovitosti, eksotike, romantike. Za nekatere intelektualna plaža. Eden največjih kuriozumov polpretekle slovenske literarne zgodovine sploh. Po izidu ne cenjen in skoraj prezrt, po vojni dolgo speča literarna celica, konec 80. let pa končno rehabilitiran z maščevalnim pretiravanjem. Preveden v devetnajst svetovnih jezikov. Inspiriral računalniško igro Assassin’s Creed z množico odvodov in franšiz od filma do serije knjig. Čudno, da po Alamutu še ni bil posnet holivudski spektakel. Z vzponom islamskega fundamentalizma in suicidalnih strategij zanimanje za ta roman samo še raste.
Formativni avtor
Vladimir Bartol je bil eden od najpomembnejših formativnih avtorjev intelektualne, literarne, kritiške, filozofske in komparativistične generacije — no, vsaj te sekcije generacije —, rojene med 1960 in 1965? Imeli smo se za postmoderniste, kar mene zadeva, pa tudi za metaromantike.
To oznako sem si jaz izmislil in jo tudi leta 1987 utemeljil v literariziranem eseju v reviji Sodobnost z naslovom Postmodernizem in metaromantika v [ne vem več točno koliko] slikah. Seveda pa v zvezi z metaromantiko ni nihče potegnil z mano in se oznaka ni prijela.
Takoj je recimo Tadej Zupančič leta 1987 razglasil Vladimirja Bartola za ne več ne manj kot “postpostmodernista”. Ne vem več dobro, kako je to argumentiral, se pa spomnim, da je bilo prepričljivo.
Skratka, Bartolove novele ali zbirke novel Al Araf, Don Lorenzo, Med idilo in grozo … so nas napisale.
Die erste Bombardierung
Kakorkoli: da so se Bartola oz. Alamuta lotili prav Laibachi, zaradi te generacijske pripadnosti morda ni naključje.
Še manj pa je naključje, da Laibachi po svojem prvem, defloracijskem, še posebej v Sloveniji škandaloznem bombardiranju Pjongjanga v Severni Koreji leta 2015 in po letošnjem nesojenem, za kazen odpovedanem koncertu v Kijevu — Tanz mit Laibach und Zelenski (prvi del, drugi del) —, zdaj sodelujejo z iranskimi umetniki na temo islama. In kolikor vem, se dogovarjajo tudi za nastop v Teheranu.
Ta demokratizirajoča ekspedicija bi bila zagotovo navdušujoča. Bojim pa se, da se zaradi razmer na Bližnjem Vzhodu, ki bodo zelo verjetno še bolj eskalirale in segle tudi do Irana, to ne bo zgodilo.
Zdaj bi Laibachom sicer bolj pasalo, da bi šli nastopat v Izrael. To bi bila res bomba.
Hašišarji
Kdor ni natančno poučen o teh zadevah, naj si nikakor ne obeta, da bo iz nocojšnjega Bartol–Laibachovega Alamuta lahko rekonstruiral, za kaj točno v tem romanu gre. To ni na en, dva, tri.
Samo za orientacijo: Hasan ibn Saba a. k. a. Seiduna a. k. a. Starec z gore je poglavar odpadniške izmaelitske (šiitske) sekte tako imenovanih Asasinov. Svoje privržence indoktrinira s pripravljenostjo na smrt za osvoboditev Perzije izpod Seldžukov — in jih v to tudi konkretno prepriča, ko jim omamljenim od hašiša dá probati rajske užitke.
Če niste vedeli: angleška in/ali francoska beseda “assassin” [əˈsæs.ɪn], [asasɛ̃] — kar pomeni “morilec” — etimološko izvira iz besede “hašiš”, “hašišin” (fr. “hachichin”), “hašišar”. To vem zato, ker sem prevedel izbrana prozna dela Charlesa Baudelaira (1821–67) pod skušnim naslovom Spleen (Cankarjeva založba, 1992). V berilu je tudi (prvič v slovenščini) esej z naslovom Umetni raji (Les Paradis artificiels, 1860), ki je tudi prvi (para)literarni tekst o drogah, ki je kdajkoli bil napisan.
Toliko o tem, zaenkrat. O vtisih s koncerta pa v torek.
Že jutri (15.) bo Alamut na sporedu v tržaški Politeami Rossetti, naslednji četrtek (19.) pa v Jahrhunderthalle (Kuppelsaal) v Frankfurtu v okviru slovenskega častnega gostovanja na frankfurtskem knjižnem sejmu. Potem pa še v nedeljo (22. oktobra) v Zagrebu v dvorani Vatroslav Lisinski (tam sicer pod bolj seksi naslovom Laibach svira Alamut).